Grega Repovž

9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Uvodnik / Nedotakljivi, a ranljivi

Nikoli si ne bi mislili, da lahko leta 2023 kdo v osrednji psihiatrični bolnišnici v Sloveniji bolnike, nekateri so seveda zaradi zdravstvenega stanja izjemno naporni in tudi nasilni, zavestno in načrtno muči in pretepa. Nobenega dvoma ni, da gre pri zdravnikih in pri zdravstvenem osebju za izjemen trud pri obvladovanju in zdravljenju psihiatričnih bolnikov, a danes imamo pred sabo poročila in pričevanja – objavila jih je novinarka Barbara M. Smajile z N1 – o načrtnem mučenju bolnikov in maščevalnem izživljanju. Gre za pričevanja pacientov in tudi zaposlenih. Govorijo o dušenju z blazino, dolgotrajnem boksanju v trebuh, udarcih po genitalijah. Ne govorimo o metodah v nemškem koncentracijskem taborišču, ampak o Sloveniji leta 2023.

V medijih se je v zadnjih dneh zvrstilo preveč pričevanj, da bi lahko kdorkoli zanikal nizkotno ravnanje uslužbencev, pa tudi vedenje o tem. Zdravniki in vodilni so vedeli, da se to dogaja v njihovi ustanovi. Nenazadnje je svet zavoda to sredo priznal, da je bilo v zadnjih treh letih v ljubljanski psihiatrični kliniki izrečenih kar 14 opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, od tega šestim delavcem iz zdravstvene nege in oskrbe. S temi ukrepi so se pohvalili, češ napake se odpravljajo. Število je v resnici previsoko.

Razkritja prihajajo na plan po desetletju opozarjanja, da je slovenska psihiatrična stroka v zadnjih dveh desetletjih postala okorela, konservativna (tudi ideološko), da so ustanove (zlasti največja, iz katere danes prihajajo grozljiva pričevanja) pred javnostjo in javnim nadzorom zaprte in nerade dopuščajo prožnejše (bolj človeške) metode pristopa k zdravljenju.

Zdravniška zbornica, zdravniško društvo, mladi zdravniki – vsi so spet tiho. Gre za glasne in gromovniške organizacije, ki se vmešavajo v družbeno življenje, izrekajo o vsem, bijejo bitke za svoje politične prijatelje. A ob takšnih razkritjih – so tiho. Vedno znova.

Letos je bilo razkritij že preveč. Najhujše (do sedanjega) je bilo iz celjske bolnišnice, kjer so užaljeni radiologi protestno nehali izdajati izvide pacientom, ko je bil uveden nadzor nad njihovim delom. Komu na tem svetu, ki ima vsaj malo etike, pride na misel, da bi kaznoval bolnike, ker vodstvo pregleduje njegovo nenavadno obračunavanje delovnih ur? Zdravniška zbornica, ki naj bi bdela nad etičnostjo svojih članov, je bila seveda tiho.

Z zdravstvom so – če odmislimo TEŠ6 – povezane največje afere v Sloveniji, etične, korupcijske in delovnopravne. Zlasti slednje. Se je kje drugje zgodilo, da bi celotni oddelki prijavljali lažno prisotnost na delovnem mestu?

Toda hkrati lahko z vso gotovostjo zapišemo, da zdravstvo, pri čemer mislimo na vse, ki delajo v javnem zdravstvu, ni nič drugačno kot celotna populacija; odstotek ljudi s slabimi nameni in ravnanji je enak kot povsod drugod, če ne morda celo manjši. Delo vseh, od zdravnikov do strežnic, je naporno in zanj je potrebne veliko predanosti. Zakaj torej vedno znova takšna grozljiva razkritja ravno v zdravstvu? Navadno zdravniki s prstom pokažejo na medije. A ta odgovor je preveč preprost.

Niso namreč razkritja tista, ki so odstopajoča, molk in zaveza molka sta. V vseh drugih poklicih se nemudoma oglasijo ljudje, ki se ne sprijaznijo z zamolčanjem, ampak odkrito govorijo o stanju v poklicu. Zdravstveni ceh pa vedno obmolkne. Ko se je razkrilo, da v ljubljanskem kliničnem centru radiologi prestavljajo delo v poznejše ure, da bi si obračunali višje urne postavke, se ni oglasil nihče. Niti sindikat. Vedno znova molk. Enako je pri zdravniških napakah.

Razlog za navidezno solidarnost – ki pa to dejansko ni –, je namreč drugje. Slovensko zdravstvo je majhno. Malo je bolnišnic, malo je možnosti zaposlovanja, pa čeprav vsi dobijo zaposlitev. Zdravstvo je na vseh ravneh organizirano izredno hierarhično, dolgoletna prepletenost in že omenjena majhnost pa sta ustvarili mrežo medsebojne soodvisnosti in poznanstev. Moč predstojnikov je izjemna, že od študentskih let oziroma specializacije zdravnikov predstojnik odloča o prihodnosti vsakega zdravnika. Lahko mu prekriža karierne načrte, ki so v tem poklicu izraziti. Cehovska solidarnost, ta zgodovinska oblika varovanja hrbta za vsako ceno, se je v takšnem obsegu ohranila le še v cerkvi. Tu je seveda še politika, državna in lokalna, ki se ves čas vpleta v kadrovanje. Zaposleni tako že od prvega dne, ko vstopijo v zaposlitev, lovijo ravnotežje v tej neprijetni in nevarni mreži moči in nevarnih razmerij. Zato je prisoten molk. Molk o nepravilnostih. Molk o slabem delu. Molk o korupciji. Molk o izigravanju zakonodaje. In molk o slabi obravnavi bolnikov.

Je sploh mogoče kaj storiti? Civilni družbi je uspelo pri spremembi zakona o RTV Slovenija sedanjo koalicijo prepričati, da je sprejela za Slovenijo revolucionarno rešitev: zelo je namreč povečala moč zaposlenih. RTV Slovenija ima odslej izredno močno skupino zaposlenih že v svetu zavoda, v novi upravi pa bo sedel tudi delavski član. To bi morala biti tudi smer za »osvoboditev« zdravstva: povečati moč zaposlenih. Ti so namreč vedno znova najbolj predani instituciji, v kateri delajo. Na drugi strani pa bi morala v upravljanje vstopiti dejanska civilna družba. Dovolj je teh strankarskih vojačkov, ki jim stranke zagotavljajo dodatne dohodke z imenovanjem v svete različnih zavodov in ki nato za direktorja imenujejo svojega človeka. Prav ti ljudje danes stojijo za vodstvom psihiatrične bolnišnice in njenim direktorjem Bojanom Zalarjem, ki je ta teden dokazal, da je popolnoma neprimeren za to mesto.