Komentar / Konec ameriške izjemnosti

N'toko

9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Žive meje

Počasi se bo treba spoprijeti z neprijetno resnico, da je ameriški politični razred popolnoma izčrpan. Vodstvu najmočnejše države na svetu, ki stoji za največjo vojsko in nuklearnim arzenalom, bi danes težko zaupali samemu najti pot do trgovine in nazaj. In naj liberalni mediji še tako natančno merijo nabuhlost obraza Vladimirja Putina, špekulirajo o Xijevem zdravstvenem stanju ali povzemajo nore zgodbe o mentalnem stanju Kim Jong Una, so vsi videti kot prava podoba mladostne bistrosti v primerjavi z ameriškimi predsedniškimi kandidati. Pravzaprav je šokantno, kako malo pozornosti svetovni mediji namenjajo pojavu, ki ga lahko zazna vsak laični opazovalec. Celotno predsedovanje Joeja Bidna je namreč ena sama kolekcija zdrsov in padcev, ki se jih njegovi hendlerji trudijo na vsak način prikriti. Voditelj »svobodnega sveta« komaj zmore tri minute pred kamero brez incidenta. To niti ni osebnostna hiba samega Bidna – dejansko je neetično, da demokratski establišment pošilja na odre 80-letnika, ki ima zdravstvene omejitve. A v slogu Severne Koreje se mediji skupinsko pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu in da je Joe Biden edini pravi kandidat za predsednika tudi na naslednjih volitvah.

Ameriška demokratska stranka je v trajni in nepopravljivi krizi. Potem ko Obami ni uspelo rešiti nobenega od pomembnih strukturnih problemov v ZDA – ne finančne krize, ne revščine, ne neskončnih vojn, ne rasizma in policijskega nasilja –, v stranki prevladuje zgolj preživetveni instinkt. In paradoksalno je ta na čelo stranke postavil najstarejše (in zato najbolj politično stabilne) liderje. Poskus menjave generacij je popolnoma propadel – »nove sile« v obliki Elizabeth Warren, Kamale Harris in Peta Buttigiega so na volitvah leta 2020 pogorele celo v lastnih okrajih. Prav tako je propadel poskus, da bi Kamalo Harris in Buttigiega nekako politično zgradili do naslednjih volitev z vidnimi položaji v Bidnovi administraciji. Pete Buttigieg je svoj mandat kot minister za promet zapisal v zgodovino z najhujšo sodobno železniško nesrečo, podpredsednica Kamala Harris pa bo pomnjena po svojih bizarnih, nekonherentnih in odtujenih javnih nastopih. Oba sta na uradnih položajih svojo že tako nizko priljubljenost še prepolovila. In tako je pred novimi predsedniškimi volitvami demokratom preostalo le še pretvarjanje, da je Joe Biden v tiptop formi za novih nekaj let vodenja svetovnega imperija, v to fantazijo pa so za sabo povlekli tudi vso preostalo zahodno liberalno javnost.

Na drugi strani niso republikanci pred volitvami v nič boljšem stanju. Stranka, ki je postala ujetnica vse bolj nepredvidljivega Trumpa, ne more in ne more proizvesti resnega protikandidata popularnemu outsiderju. In če gre sklepati po katastrofalnem začetku kampanje najresnejšega Trumpovega tekmeca Rona DeSantisa, jim do volitev ne bo uspelo najti alternative. Guverner Floride DeSantis, nekakšna neposrečena sinteza med starim dolgočasnim konservativizmom in novodobnim kulturnobojnim populizmom, je svojo kampanjo lansiral v avdio obliki na platformi Twitter Spaces, ki kot večina iznajdb Elona Muska očitno ne deluje prav dobro – prezentacija se je začela kot tipični zoom sestanek, kjer so prvih 20 minut reševali tehnične težave, prižigali in ugašali mikrofone in nekaj momljali v prazno. Kampanja je bila pokopana, še preden se je začela. In tako se bodo republikanci odpravili na volitve s 76-letnim Trumpom, za katerega je težko reči, ali ga bodo prej ustavile kazenske ovadbe ali infarkt.

Zdi se, kot da nam tudi v Evropi še ni uspelo zares sprocesirati te ameriške realnosti. Ali se sploh zavedamo, kako slabo je stanje? Morda smo bili doslej zmožni vsaj deloma pokritizirati zunanjo politiko ZDA in se malo zgražati nad nekaterimi ekscesi v njihovi družbi, ampak ob vsem tem je vedno prevladovala neka vera v ameriški politični sistem, ameriške institucije in ameriško kulturo. »American exceptionalism« je bila ideja, ki je globoko pronicala tudi v evropsko psiho in nam je bila še posebej vtepena v glave v postsocialističnih državah … desetletja smo lahko brali jamranje o tem, da za vrhunske uspehe potrebujemo ameriško tekmovalnost in zagon, ne pa svoje »socialistične uravnilovke«. In ko danes gledamo očitne nesposobneže na vrhu najmočnejših ameriških institucij in podjetij, pravzaprav ne vemo, kako si jih razložiti. Zato si jih tudi ne razlagamo. V naših medijih o tem ni analize. Totalno odsotnost sposobnih kadrov v vodstvenih strukturah, njihovo politično brezidejnost ob zgodovinskih izzivih človeštva, njihovo očitno korumpiranost in oportunizem – vse to smo nekako odmislili. Enostavno si lažemo, da so edini problem Trump in njemu podobni populisti, drugi voditelji pa že nekako vedo, kaj delajo.

Navadili smo se brati za lase privlečene članke o tem, kako je ruski, iranski, venezuelski, kubanski ali celo kitajski režim globoko v krizi. A ne glede na naša stališča do političnih vodstev omenjenih držav ta trditev morda najbolj resno drži prav za režim, ki vse te članke proizvaja. Racionalen in funkcionalen sistem pač ne bi že celo desetletje na svoj vrh naplavljal trumpov in bidnov. In zato ne moremo govoriti o ameriškem političnem razredu kot o racionalnem akterju, ki odgovorno upravlja »svetovni red«. Ko govorimo o vojni v Ukrajini, o podnebni krizi ali o globalni valuti, se ne moremo pretvarjati, kot da je vse to v rokah kompetentnih in široko razgledanih liderjev. Obdobja, ko je bilo še mogoče prodajati pravljice o ameriški izjemnosti, je nepreklicno konec.