Komentar / Teater ničle

Bernard Nežmah

16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Pamflet

Na svečanost ob izgradnji novih javnih najemnih stanovanj na Rakovi jelši sta prišla minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac in lokalni župan Zoran Janković. Slednji je ob tem prijel vlado za besedo, da bo letos zgradila 5 tisoč stanovanj, od katerih jih on pričakuje 2 tisoč v Ljubljani. Mestni glavar terja, da državni proračun nameni 40 odstotkov stanovanjskega budžeta za glavno mesto. To beleži 300 tisoč prebivalcev, kar je slaba sedmina populacije v državi. Se pravi, da naj država mestu, ki tvori 14 odstotkov vseh državljanov, dodeli slabo polovico tovrstnih sredstev!?????? Vampirizacija Ljubljane v škodo preostalih krajev.

Mediji niso poročali, kaj o ideji takšne centralizacije pravi vladni predstavnik. Od ministra Maljevca je pričakovati, da bo predstavil natančno shemo, koliko stanovanj bo dal zgraditi po posameznih mestih in krajih. Kaj torej za Levico pomeni skrb za regionalizacijo.

Pozimi se je del ljubljanskih meščanov uprl napovedanemu mestnemu goloseku na Rožniku, ki je predvidel posek 389 orjaških dreves. Župan je odgovoril, da je to strokovno vprašanje, da so tako odločili gozdarji, in potem so zapele sekire, ki so pokončale 200 gozdnih velikanov. Zdaj pa je v medije pricurljala vest, da je inšpektorica ustavila posek, ker je razsodila, da ta krši mestni odlok, ki pred sečnjo terja soglasje državnega zavoda za varstvo narave. No, Janković se je na tiskovki odzval, saj da ni vedel, da potrebujejo odobritev.

Isti župan, katerega svetniki so ta odlok sprejeli leta 2015, se zdaj čudi, da ni vedel, da mora tudi on spoštovati postavo. Nekdo je zadnjič divjal po avtocesti več kot 200 km/h, pa bi se branil, da ni vedel, da omejitev hitrosti velja tudi zanj!?????????

Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, ki serijsko prijavlja tožilstvu verbalne delikte, tokrat ne zahteva pregona krvnika 200 drevesnih trupel, kaj šele finančne kompenzacije, ki naj jo plačajo storilci arbocida.

Za gradnjo dodatnega pasu avtocest, ki niti ne tečejo prek vodnega zajetja, zakoni terjajo okoljsko soglasje. Ljubljanski župan pa nonšalantno gradi tudi kanalizacijski kanal čez mestni vodnjak brez okoljske presoje. Se bo tu našla pogumna inšpektorica in ustavila gradnjo? Če se bo, zasluži res veličastni spomenik kot rešiteljica pitne vode. Najbolje pred mestno hišo, slavnostni govor pa bi ob postavitvi kajpak pripadel Zoranu Jankoviću.

Vlada se je medtem izkazala v zadevi Psihiatrične bolnice v Ljubljanskem Polju. Po medijskem poročanju o nasilju in maltretiranju pacientov je svet bolnice ocenil, da so obtožbe neutemeljene in ni odstavil direktorja Bojana Zalarja. Vlada je že naslednji hip odstavila vse člane sveta in nastavila nove. Klasična gesta politizacije in avtokratskega vmešavanja politike, ki odstavlja svoje predstavnike v zavodih, če ti ne glasujejo po njenem nareku. Popolna podreditev civilne družbe.

OK, vsebina je delikatna. Nasilje nad nemočnimi pacienti je grozljivka. Toda, da bi o tako delikatni stvari, kot je delovanje psihiatrične bolnišnice, presojalo javno mnenje? Legendarni italijanski psihiater Franco Basaglia je leta pisal kritike na račun »norišnic« in potem dosegel sprejetje zakona, ki je predvidel njihovo odpravo. Psihiatrične ustanove so res kraj, kjer je pacient kdaj brez svobode gibanja. Vsekakor tematika metikuloznega premisleka. A aktualna medijska drža učinkuje kot gonja, ko isti tenor slišimo po vseh osrednjih televizijah in časnikih. Nič pa o najbolj racionalnem postopanju, kot je ustanovitev komisije Zdravniške zbornice, ki naj preveri obtožbe.

Nacionalki je vmes uspelo lansirati novo popularno oddajo – prenos sej sveta RTV SLO. Dolgo so tuhtali, s čim bi pritegnili publiko, rešitev pa je tako enostavna. Več kot razumljivo: vlada je z novim zakonom napovedala depolitizacijo in da postavlja medijsko hišo tako izbranih kvalitet, kot je še nismo poznali. Prvi vtis je pravi šok- leitmotiv odločanja poteka z besedami: vsi za, noben proti. Ko so med drugo vojno v Jajcu 1943 Titovi delegati sprejemali »avnojsko ustavo«, je zgodovinar Pero Simić v knjigi »Tito – skrivnost stoletja« izpostavil, da predsedujoči sploh ni štel glasov za, ampak je po gromkem ploskanju sklenil, da so predlogi sprejeti. Pri novem svetu nacionalke človek nehote pomisli, da je škoda imeti 17 članov, ko pa bi namesto te kolektivne ubranosti zadoščal en sam član, predsednik namreč. Ob predlogu za razpis novega prvega moža nacionalke so svetniki poudarjali, da bodo izbrali najboljšega, kar se jih da najti. Najboljši svet vseh časov bo torej izbral najboljšega generalnega direktorja vseh časov. Besednjak iz otroških pravljic. A prav zato javnost radovedno opazuje, kako nastopajo, govorijo in argumentirajo novi svetniki.

Nastopi slovenskega premiera bodo slej ko prej končali v knjigi golobizmov. Na obisk k avstrijskemu kanclerju Karlu Nehammerju se je odpravil z namero, da doseže odpravo avstrijskih mejnih kontrol na meji s Slovenijo. Njegova misija je bila neuspešna, saj je kancler njegov predlog zavrnil, sklicujoč se na številko 109 tisoč beguncev, ki so v zadnjem letu prosili za azil. In kaj je porekel predsednik Golob? Gostitelja je podučil, da so njegovi ukrepi neupravičeni in neučinkoviti. A ni ostal le pri frazah, tudi on je postregel s številko: iz Slovenije ni v Avstrijo prišel niti en migrant. Da bi njegovih besed kdo ne napačno razumel, je pred kamerami staknil še palec in kazalec v ničlo.

Slovenski mediji so molčali, nihče se ni čudil, od kod je h Golobu kot doktorju naravoslovja priletela ničla, od kod ta absurdna vednost, da se tisoče beguncev skozi Slovenijo avtomatično napoti le proti italijanski in madžarski meji.