Komentar / Smithov problem, leta 2023

dr. Bogomir Kovač

16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Tristota obletnica rojstva Adama Smitha je v Sloveniji obskurna tema, intelektualno in politično. Smith velja za »očeta ekonomske vede«, njegovo delo Bogastvo narodov je biblija vrednot tržne družbe in vednosti liberalnega kapitalizma. Glasgow te dni slavi Smitha v imenu želene škotske neodvisnosti, London kot častnega moža nekdanje bleščavosti britanskega imperija. Dvestopetdeseto obletnico Smithovega rojstva leta 1973 je zaznamovala energetska naftna kriza, dvestoto obletnico smrti (1990) zlom komunističnih režimov v vzhodni Evropi. Leta 2023 je dramatičnost obletnice podobna. Britanija poka po notranjih šivih, svetovna ureditev se lomi, vojna v Ukrajini ogroža evropsko blaginjo. Smitha se drži podobna shizma kot Marxa. Razlikovanje med mladim in starim Smithom, filozofom in ekonomistom, velja za »Smithov problem«. Postal je paravan za agendo neoliberalnega kapitalizma, pa tudi kažipot do drugačnega kapitalizma s človeškim obrazom. Smith je vendarle najprej moralni filozof in šele potem ekonomist, bolj profesor kot kraljevi carinski uradnik. Večplastnost njegovih stališč odpira vedno znova možnosti njegove aktualizacije. In tudi tokrat je tako.

Smith je v enem od pisem prijatelju Davidu Humu opisal svoje življenje kot »izjemno konvencionalno«. Bil je ugleden univerzitetni profesor, pa tudi aktivni član Škotskega carinskega odbora, oglašal se je kot javni intelektualec in deloval kot vladni svetovalec. Živel je odmaknjeno življenje, nikoli ni bil poročen, oče je umrl tik pred njegovim rojstvom. Zanj sta dolgo skrbeli njegova mama in sestrična, po njuni smrti je bil videti v svojem gospodinjstvu povsem izgubljen. Katrine Marçal je v sijajni knjigi Kdo je kuhal večerjo Adamu Smithu (2015) opozorila na te Smithove hišne zadrege, pa tudi na pozabljeno in zastonjkarsko vlogo žensk v klasični politični ekonomiji. Podobna življenjska izkušnja velja tudi za Smithovo razumevanje globalne trgovine. V tujino je potoval samo enkrat, pa še to zgolj v Francijo in Ženevo. Toda o prevladujočem merkantilizmu je pisal in odločal s strastjo in avtoriteto pristnega zagovornika svobodne trgovine. Zato pa je dobro poznal britanske socialne razmere, skrb za revne ljudi in javne interese je bila zanj del potrebne družbene harmonije. Zadnja leta je preživel v Glasgowu, malo pred smrtjo je zažgal večino svojih rokopisov, predavanj in pisem. Preprosto ni želel, da bi drugi odločali o vsebini in izdaji njegovih del. Umrl je v krogu prijateljev, 17. julija 1790, star 67 let.

Sloviti Smithov paradoks ni namenjen zagati iz teorije vrednosti, ko ljudje bolj cenijo nekoristne diamante kot prepotrebno vodo. Nasprotno, zadeva temeljno institucionalno strukturo tržne družbe. To na eni strani delijo nasprotujoči si individualni interesi, zasebna lastnina in tržna konkurenca, hkrati pa jo povezujeta proizvodna specializacija in tržna menjava. Če vsak sledi svojim interesom, kako doseči ravnotežje in harmonijo v družbi, kako zagotoviti skupno dobro? Smithov problem je v bistvu univerzalna tegoba tržne družbe, njegova rešitev pa razmeroma preprosta. Harmonijo med zasebnimi in družbenimi cilji je mogoče doseči na treh temeljih; prepričanju o dobrih namerah ljudi, njihovem samoomejevanju in odgovornosti do drugih, ključni pa sta spontano sodelovanje in medsebojno zaupanje. Smith je s socialnim kapitalom učinkovito rešil zagonetko javnih politik. In tu tiči osrednja ost njegove večne aktualnosti.

Smith je svoj teoretski sistem najprej zastavil v Teoriji moralnih občutij (1759), ki stoji na koncu dolge britanske tradicije iskanja moralnih temeljev tržne družbe. Smith je obrnil zgodbo, da moramo biti najprej sami moralni, da bi to postali tudi drugi. Nasprotno, na trgu sodelujem, ker mi to prinaša koristi, najprej presojam moralo drugih, da bi na koncu sodil o sebi. Sočutje je tu sreča bogatih, solidarnost zaveza vseh. Socialni mehanizem (morala) je zato v tržni družbi druga stran ekonomskega lepila trga

(učinkovitost). Mnogi so v tem videli nekakšen Smithov problem, zlasti v razmerju do kasnejšega Bogastva narodov (1767). Toda Smith nikoli ni bil slepi zagovornik »laissez faire« kapitalizma, zanj država ni sovražnica podjetništva, naloga vlade je, da deluje pravično in ne arbitrarno. Zato v obeh delih zagovarja medčloveško strpnost in zavrača slepi ekonomski intervencionizem. Smith ni apologet neomejenega svobodnega trga, v ospredje postavlja javne in ne zgolj zasebne interese. Kapitalizem je zanj bolj kulturni kot ekonomski sistem. Svet vrednot si tu podreja slo po dobičku.

Dejansko so Smithu pripisali očetovstvo brezmejnega liberalnega kapitalizma, neoliberalizem ga je preprosto intelektualno zlorabil. Spremenili so ga v čikaškega ekonomista, valilnico ekonomskih nobelovcev. Čeprav je verjel v čarobno moč trga, se je bolj kot njegovi apologeti zavedal njegovih omejitev, od tržnih monopolov do neenakosti. Predvsem pa, kot prepričljivo ugotavlja Karl Polanyi, samouravnavani trgi so ekonomska izmišljotina, svoboda in racionalnost odločanja pa politična utopija. Trge je ustvarila država in jih vedno znova tudi rešuje. Tržna razmerja pa posreduje denar kot monopolno politično blago. Zaradi svoje nestabilnosti pa oboja potrebujejo regulacijo.

Zato toliko zlorabljena metafora »nevidne roke«, vzeta iz Smithovega obsesivnega zanimanja za astronomijo, ne pomeni podrejanja trgu kot nekakšnemu deusu ex machina. Ekonomsko odvisnost in politično svobodo moramo reševati z »vidno roko« sodelovanja in zaupanja. Tržna družba je socialna interakcija, »nevidna roka« je dejansko neizrekljivost javnega interesa.

Smith ostaja ekonomski Prometej. V Sokratovi maniri učenja bo to ostal, dokler mu bomo lahko zastavljali prava vprašanja. Odgovori so namreč že dolgo naša domena. Giovanni Arrighi je Adama Smitha v 21. stoletju postavil v Peking. Toda potrebujemo ga tudi v Ljubljani.