Vlado Miheljak

23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Dva leva

Komentar / Nadležni mir

(Na poti v leto nič?)

»Ramaphosa je pozval Ukrajino in Rusijo k deeskalaciji konflikta. ’To vojno je treba rešiti in moralo bi priti do miru s pogajanji’ … novinarjem pa je še dejal, da so prepričani, da ’mora priti do deeskalacije na obeh straneh’.«
— Južnoafriški predsednik je v imenu delegacije štirih afriških voditeljev v Kijevu pozival h končanju vojne z mirovnimi pogajanji (STA, 16. 6. 2023)

»Danes sem med našim srečanjem večkrat jasno povedal, da dopuščanje vsakršnih pogajanj z Rusijo zdaj, ko je okupator na naši zemlji, pomeni zamrznitev vojne, zamrznitev bolečine in trpljenja.«
— Ukrajinski predsednik Zelenski je zavrnil afriško pobudo poti do miru s pogajanji (STA, 16. 6. 2023)

Pravijo, da se vojaški spopadi prelevijo v vojno takrat, ko žrtev več ne objavljaš, objokuješ ali častiš poimensko. V tem smislu »vojna za Slovenijo« seveda ni bila vojna, kvečjemu manjši vojaški spopad. Kar pa sploh ni slabo. Če v konfliktu dosežeš taktične, diplomatske in politične cilje brez ali z malo žrtvami, je to velik uspeh. Če se torej vojni tako ali drugače izogneš, imajo izgubo zgolj vojni dobičkarji in mešetarji. Zato razumemo, da se za poimenovanje teh spopadov vojna za Slovenijo borijo tisti, ki so iz kleti Cankarjevega doma in kasneje kovali politične in morda tudi materialne dobičke. V spopadih za vsak zaselek ali nekaj metrov frontne črte je ta čas v Ukrajini več žrtev, kot jih je bilo v celotni slovenski veliki domovinski vojni. In razen svojcev, ko dobijo, če sploh dobijo, sporočilo o smrti, nihče ne ve, kdo je padel.

Pravijo tudi, da se vojne prelevijo v vsakdanjo rutino, ko se umaknejo z naslovnic in iz vročih sporočil medijev. In žal je vojna v Ukrajini postala rutina, ki ji zares ni videti konca, saj ne zbuja več dnevne pozornosti. Predvsem pa končanje vojne nikakor ni v interesu tistih, ki jo spodbujajo. Rusija ima v tej vojni svoja pričakovanja. Morda oziroma zelo verjetno jih ni dosegala tako gladko in tekoče, kot si je v začetku predstavljala, a zdi se, da je blizu cilja. Bolj ko ne je zasedla območje svojih, kot verjame, etničnih meja, ki presega površino sedem, osem Slovenij. In tu se lahko vkoplje v ugoden obrambni položaj. Ne glede na to, ali je Ukrajina zmožna ponovno zavzeti izgubljeno ozemlje ali ne, bo davek nadaljevanja pozicijske vojne srhljiv. Predvsem pa neodvisno od tega, koliko so se Ukrajinci pripravljeni žrtvovati oziroma točneje, koliko so jih pripravljeni žrtvovati vojni hujskači, vsebuje krilatica »nobenega pogajanja z Rusi, dokler se ne vzpostavi izhodiščno stanje pred februarjem 2022 ali celo pred letom 2014« (aneksija Krima) banalen paradoks. O čem pa bi se bilo treba pogajati, če bi Ukrajincem uspelo Ruse potisniti na izhodiščno državno mejo (kar je komaj verjetno) ali pa bi se izčrpani in naveličani Rusi prostovoljno umaknili (kar sploh ni verjetno)? Morda o reparacijah? Reparacije bi prišle v poštev, če bi Rusi doživeli svoj popolni fiasko; svoje leto nič, kot so ga dvakrat v zgodovini Nemci. Za rusko leto nič je na poti preveč balističnih raket. Bi pa rusko leto nič posledično pomenilo tudi evropsko leto nič.

Mirovna pogajanja ne pripeljejo do pravičnega miru, še nikoli niso. Pripeljejo pa do kompromisa, ki vsaki strani zagotovi nekaj bonitet in vsako prisili v določena odstopanja. A začetek mirovnih pogajanj pripelje do ustavitve ognja, ki kljub običajnim kršitvam ohrani neporušenih veliko mest in naselij, predvsem pa ohrani življenja tisočev vojakov in civilistov, ki bi še umrli v tej nesmiselni vojni.

Evropa bo ob vsakem izidu te vojne poraženka. Obrisi evropskega poraza rusko-ukrajinske vojne so že več kot vidni. Ne le v ekonomskem smislu, saj poslej zlepa več ne bo prosperitete na podmeni poceni ruskih energentov, ampak tudi tam, kjer posledice morda niso neposredno vidne. Namreč, ko gremo rusko-ukrajinski vojni nasproti, ko prakticiramo avtoritarno vojno retoriko, ko je izključevanje postalo vsakdanja rutina, ko so medijske manipulacije in laži vseevropska praksa, postajamo mentalno in politično vse bolj del manire, ki smo jo doslej s prezirom opazovali. Denimo, če smo prej poznali podobe vojne proti paradi ponosa in sploh napade na skupnost LGBTIQ+ pretežno iz medijskih poročil iz Moskve, Kijeva, Beograda, Varšave in drugod iz iliberalne evropske regije, nam sedaj trka fundamentalizem na domača vrata. Tudi v Sloveniji. Ne samo v podobi nekaj neuravnovešenih mladcev, ampak v eksplicitni soudeležbi mainstream politike. In ne le Janševa mladež, tudi vidni politiki SDS, parlamentarne stranke in članice evropske EPP (!), so ob paradi ponosa sneli masko z obraza. Donedavni notranji minister Hojs je na primer dajal ob paradi in napadih na skupnost fašistoidne izjave.

Se je pa v tem času zgodila vsaj ena pozitivna stvar. Namreč, Luka Mesec je levičar in nekdanji marksist, zato gotovo pozna ključno krilatico Groucha Marxa, ki, zapisana po spominu, sporoča naslednje: »Če je nekdo videti kot fašist, če nagovarja, zboruje in deluje kot fašist, naj vas to ne zavede. On je res fašist.« Zato se ni obotavljal in Brščiču to tudi zabrusil. Brščič pa ga je tožil. In sodišče je pritrdilo obema. Brščiču in Mescu. Prvemu, da je, in drugemu, da sme povedati, kaj je.