Komentar / Življenje je dal za gledališče

Bernard Nežmah

23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Pamflet

Ukrajinska vojska je začela ofenzivo v Donbasu. Kako poteka, niso poročali vojni reporterji, ampak namestnica ukrajinskega obrambnega ministra Hana Maljar. Ta je razkrila, da je bilo v zadnjem tednu ubitih ali ranjenih 4.600 ruskih vojakov. Izjemno natančna slika, ki govori o moči ukrajinske vojske, ki ima natančen vpogled po celem bojišču, tudi na enote sovražne armade. V vojaških spopadih je ključen faktografski podatek število vseh žrtev. In koliko je bilo ubitih in ranjenih v prvih tednih ofenzive med ukrajinskimi soldati? Tega pa gospa podministrica ne pove. Oseba, ki ima informacije o stanju na nasprotni strani, te podatke skriva. OK, po zakonih njene države je kaznivo dejanje razkrivanje števila vojaških žrtev ukrajinskih sil. A potem je jasno, da o ofenzivi ne vemo nič, kar bi bilo kredibilnega. Lahko le ugibamo oziroma se sklicujemo na vojaško zgodovino. Ta beleži, da pri ofenzivah na utrjene položaje nasprotnikov pade veliko več napadalcev kot branilcev, sploh, če imajo branilci močnejše letalstvo, topništvo in raketne sisteme. Če je torej eliminiranih slabih 5.000 ruskih borcev, je število ukrajinskih žrtev najmanj nekajkrat večje. In smo v medijskem absurdu: ko so poročanja medijev, ki se sklicujejo na vrh ukrajinske armade, nekredibilna ali preprosto lažne novice, ko torej jasnejšo sliko o spopadih prinese refleksija s pomočjo vojaške zgodovine.

A vseeno – je število padlih vojakov pomembno? Radikalni pogled sicer pravi, da za patriotsko zmago ne štejemo mrtvih. Poljaki so začeli junaško vstajo poleti 1944 zoper nemške okupatorje. Računali so na sovjetsko armado, katere topovi so doneli do Varšave. Britanski agenti so jim prej sicer sporočili, da naj ne računajo na občutno vojaško pomoč. Toda želja po svobodi je bila prevelika. Po nekaj mesecih se je vstaja končala s kapitulacijo, preživele vstajnike so Nemci poslali v taborišča za vojne ujetnike, v ruševinah pa je obležalo več kot 100.000 pobitih Poljakov, prestolnica pa je bila na tričetrt porušena. Po vojni so slavili herojstvo, danes se številni sprašujejo, kakšen smisel je imelo to uničenje?

Dober mesec nazaj je vlada slavila bitko na Orlah pri Ljubljani. 7. maja 1945 so partizanske čete jurišale na hrib, ki so ga branile okupatorske enote z močno artilerijo, padlo je okoli 60 partizanov, preden je njihovo poveljstvo ukazalo ustavitev jurišev. Dva dni kasneje so brez izstreljenega naboja svobodno vkorakale v prestolnico, iz katere sta se umaknili nemška in domobranska vojska.

Kaj če bi počakali z jurišem dva dni in ohranili 60 življenj? Ima življenje vrednost? Kdo bi ugovarjal, da je bilo treba pregnati okupatorje z naših domov. Seveda, toda že 3. maja je časnik Jutro poročal o Hitlerjevi smrti, hkrati pa o sovjetski armadi, ki bojuje bitko sredi Berlina. Bilo je evidentno, da je Tretji rajh pogubljen. Da, če sta padla njegov Führer in če so Rusi že v Berlinu, potem se bo nemška armada hitro pobrala tudi iz Ljubljane. OK, partizanski poveljniki recimo, da niso brali liberalnega Jutra, toda istega dne so tudi partizanska glasila poročala o Hitlerjevem koncu in o Berlinu v ognju in ruševinah. Vprašanje racionalne vojne niso samo zmage, ampak tudi skrb za lastno vojaštvo, za njegovo preživetje.

Pred dnevi smo izvedeli, da slovenska vlada namenja 200 milijonov za protizračno obrambo. Vojna v Ukrajini je kajpak praznik za vojaško industrijo, toda pred letom, že po začetku ruske agresije, je vlada Roberta Goloba odpovedala nakup oklepnikov boxerjev. Stranka Levica je takrat ostro nastopila proti trošenju proračuna za oboroževanje, tokrat molče prikimava. Enako obrambni minister Marjan Šarec iz vrst Svobode.

Početja aktualne vlade je treba meriti s koledarjem v roki. Na volitvah so nastopali s sloganom – 30 dni do specialista, ki se je spremenil v farso, ko so začele deževati ironije: v 30 dneh do telefonista (pri osebnem zdravniku). Pred letom se je nekega dne premier nenadoma pojavil v Narodni in univerzitetni knjižnici, kajpak ob spremljavi novinarskih kamer, ter bombastično napovedal takojšni začetek gradnje NUK 2. Vmes niti v načrtu proračuna niso določili sredstev za gradnjo in tudi on ni več izgovoril besedice NUK. Mesec ali dva nazaj so ukinili dodatno zdravstveno zavarovanje zasebnih zavarovalnic datirano z začetkom jeseni. Pred dnevi smo brali, da so datum prestavili na naslednje leto. In še razvpita Golobova obljuba gasilcem in sodnikom, da jim bo takoj izplačal dodatke.

Če se je merilo predsednikovanje Janeza Janše po ostrini njegovih tvitov, v Golobovem mandatu dominira število pozabljenih obljub in neizpolnjenih napovedi.

V Ljubljani hvala bogu sicer ni vojaških spopadov, poteka pa vojna proti mestnim drevesom. Župan Zoran Janković je samo v zadnjem letu blagoslovil množični posek drevesnih velikanov na Rožniku, sedaj pa načrtuje podoben posek na griču pod Ljubljanskim gradom. A ni edini. Slovensko narodno gledališče pripravlja prenovo svojih zdelanih prostorov. A še pred začetkom del bo padla prva žrtev – orjaški divji kostanj, ki krasi poslopje stavbe. Arhitekti so pač narisali projekt, ki pa ga moti skoraj stoletni očak. - Enostavno bo zapela žaga.

Toda, ali ni kostanj pred Dramo prebivalec Ljubljane? Profesor Nikola Visković v monumentalni knjigi Stablo i čovjek se seveda sprašuje o absolutni pravici človeka, da zaradi svojih gradbenih načrtov zvede kulturno bogastvo orjaškega mestnega drevesa na raven stvari, ki jo v dveh potezah eliminira. Da bi ponazoril njegov vpliv na bivanje v mestu, navede statistične podatke, da ima bukev v približni velikosti Dramskega kostanja 200.000 listov, ki vsrkajo po 9.000 litrov C02 in meščanom podarijo po 9.000 litrov kisika, da je zavetišče množicam ptičev, da v času poletne vročine pod seboj ustvarja blagodejno mikroklimo.

Zakaj že prenavljajo gledališko stavbo? Je posek lepotca v podobi Dramskega kostanja pogoj za razcvet gledaliških predstav? Bodo na njegovem štoru postavili kamniti napis: Življenje je dal za gledališče?