Komentar / Zgled z obrobja

Bernard Nežmah

30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Pamflet

Ko je Jevgenij Prigožin s svojo vojsko Wagner zavzel vojaški center v Rostovu na Donu in z enotami krenil proti Moskvi, je postal osrednja novica. Svetovni mediji so reč takoj označili kot prevrat v Rusiji in ga postavili za izzivalca prezidenta Vladimirja Putina, ki da se mu maje kremeljski prestol. Medijski prispevki so reč takoj postavili kot svetovni obrat. Celo racionalni the Guardian je objavil članek svoje prve peresnice kulture Charlotte Higgins Prigožinovo prečkanje Rubikona kot odmev Cezarjevega pohoda na Rim. Vodjo Wagnerja so naslikali kot Cezarja, ki svoje vojske ni pustil pred Rimom, ampak je z njo vkorakal v prestolnico in v državljanski vojni premagal Pompeja ter postal prvi rimski cesar. Za literarno črtico dobra domislica, za politični časopis poceni raca. Cezar ni bil le vojaški poveljnik, temveč eden osrednjih politikov, senator in guverner Španije, potem pa skupaj s Pompejem in Krasom tvoril triumvirat, ki je vladal imperiju. Ko naj bi izrekel znameniti alea acta est, je storil le še korak naprej in postal izključni primus. Drugače Prigožin, ki nima nobenega položaja v ruski politiki. In vojaški poveljniki v Rusiji zadnjega stoletja niso nikoli izvedli puča in prevzeli oblasti.

Lenin je z rdečearmejci novembra 1917 res izpeljal oboroženi prevrat - znan kot oktobrska revolucija, toda bil je predvsem vodja stranke boljševikov. Avgusta 1991 so v Moskvi izvedli državni puč, internirali predsednika Gorbačova, razglasili izredno stanje, poslali tanke in vojaštvo na ulice, toda to so storili podpredsednik Sovjetske zveze Janajev, ki se je razglasil za novega predsednika, premier Pavlov, policijski minister Pugo, obrambni Jazov in tovarišija. Vojska je intervenirala na njihov klic, a po uporu ljudstva in ruskega predsednika Jelcina so v nekaj dneh končali na smetišču zgodovine. Oktobra 1993 je Vrhovni sovjet razglasil podpredsednika Ruckoja za predsednika države in odstavil predsednika Jelcina, kar je štelo za naslednji puč. Toda Jelcin je naslednji dan poslal tankovske enote, ki so obkolile parlament pod imenom Bela hiša in po poldnevnem granatiranju poslanskega templja je bil prevrat končan.

Prigožin je bil le vojaški komandant, njegov pohod je bil formalno in praktično od začetka naprej zgolj vojaški upor proti državnemu redu. Neverjetno hitri in tovariški dogovor prek beloruskega predsednik Lukašenka z ruskim voždom Putinom prej napeljuje na drugačno zgodbo. Vojska Wagnerja odhaja iz Rusije v Belorusijo. Gre tja na počitnice? Ali je to zametek hipotetičnega napada Wagnerja na Ukrajino iz beloruske strani, za katerega pa potem ne bi bil več odgovoren Putin, saj se je uradno razšel z včerajšnjim soborcem. Ta implikacija je pač stvarna implikacija, ki se lahko dogodi.

Te dni je sicer zaokrožila vest, da nacionalka ukinja svoje dopisništvo v Moskvi. S stališča poročanja nerazumljivo – umakniti svoj urad iz prestolnice velesile??? Karkoli si že mislimo o Rusiji, ta ostaja jedrska supersila in akter svetovnih dogodkov. Poročati v prihodnje iz Kijeva o Rusiji je tako, kot če bi Titovi časopisi v šestdesetih poročali iz Kube o ZDA!?

Če so v primeru Prigožin slovenski mediji opustili faktičnost in so raje ustvarjali interpretacije in zgodbe, pa ravnajo diametralno nasprotno ob zadnjih potezah ljubljanskega župana. Zoran Janković je nedavno napovedal, da bo postavil že n-ti radar, s katerim bo lovil prehitre voznike, pred dnevi pa je razglasil, da bo začel zaračunavati parkirnino po mestnih četrtih daleč od mestnega središča. Vse vesti so bile le tehnične: koliko bo stala ura parkiranja, koliko milijonov je mestni proračun zaslužil z globami na hitro vožnjo. Nobenega vprašanja, nobene kritike, nobene zgodbe, nobenih primerjav. Ko je v Mariboru pred desetletjem župan Franc Kangler postavil nekaj radarjev, so ga naslednji hip skoraj linčali in po ljudski vstaji je bil primoran odstopiti. In v Ljubljani? Župan postavlja radarje na široke ceste, ki so jim postavili omejitev na 30 na uro, in denarci se samodejno izlivajo v blagajno. Voziti avto po pregledni cesti s polževo hitrostjo je za večino nemogoče, sicer pa si plačnik že, če pelješ 33 na uro.

Predvsem pa nova plačljiva parkiranja pomenijo preprosto povečevanje davščin za meščane, pred meseci tudi z dvigom cene parkiranja v središču in bližnjih četrtih. Na mah tako župan denar iz meščanskih žepov prestavi v svojo blagajno. Sledi prebrisani logiki: denar leži na cestah, samo pobrati ga moraš. In civilni protesti? Jih ni, meščani vdano segajo v denarnice.

OK, kdo bi porekel, da gredo novci v javno dobro, v korist mesta. Kaj pa je mesto? Imajo njegovi prebivalci pravico, da vsaj soodločajo, v kaj bodo investirali globe in parkirnine? Nak, v glavnem mestu je participativni proračun prepovedan. Nobene izbire za občane, da bi med več možnostmi izbirali, kaj je po njihovem za mesto najbolj pomembno. Celo premier Robert Golob, ki je na mestne volitve poslal svoje svobodnjake, ki so imeli na praporu zahtevo po participativnem proračunu, je svojim svetnikom zaukazal, da molče podpirajo župana in naj ga ne drezajo s participativnimi glasovanji.

A ljudstvo je pod vlado Gibanja Svoboda vsaj na periferiji doumelo, da se mora za svoje pravice boriti samo. V Vrtojbi imajo sredi kraja asfaltno bazo nedotakljivega Kolektorja, ki deluje brez gradbenega in okoljskega dovoljenja; smrad, strupeni plini in hrup jim dnevno grenijo in skrajšujejo življenja. Inšpekcij ni od nikoder, Nacionalni inštitut za javno zdravje se za njihovo zdravje ne zmeni, za Varuha človekovih pravic, ki se raje ukvarja z izbiranjem članov sveta nacionalke, so predaleč in premalo pomembni, da bi jim namenil svoj zaskrbljeni glas. Hitri test za nejeverne: kaj bi se zgodilo, ko bi Kolektor sredi Šiške postavil asfaltno bazo?

Domačini, ki so obupali nad institucijami države, so sklenili, da preprosto vložijo tožbo za odstranitev asfaltne baze.