Komentar / Hrvaška – zgodba o uspehu!

Heni Erceg

30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Oh, I like your country, your food, your people …
Prav, toda ali sploh kaj veste o državi, v katero ste prišli?

Tu se kaj hitro pokaže zbeganost, kajti malo verjetno je, da znani vplivnež, pomembni tiktokar ali kak milijarder, lastnik plovečega rušilca – navdušen nad komiško pogačo, viško vugavo in naravnimi lepotami Hrvaške – zna odgovoriti na to nikoli postavljeno novinarsko vprašanje. Hrvaška, Grčija, Španija … ko gre za food, blue sea and the people, so to zanje kraji, kjer živijo sredozemski domorodci, med katerimi po njihovem ni nobene razlike.

Zato so Hrvati, dobro, ne ravno hrvaški narod, ampak hrvaška politična elita in mediji, ki so ji vdani, tako radostno sprejeli pomembno evropsko vplivnico, ki menda ve, kam je prišla. Mar res? Brez konca in kraja v mikrofone brblja o hrvaških uspehih, ker neuspehov, kakopak, sploh ni, in zatrjuje: »Hrvaška, članica Evropske unije, je zgodba o uspehu! Transformacijski učinek Evrope je viden povsod po državi, od pravic, ki jih lahko udejanjajo državljani, in možnosti, ki so s članstvom v EU zagotovljene mladim in starim, predvsem v turizmu, najmočnejši panogi vašega gospodarstva, do naložb v projekte.« Projekte? Tako so se mrmraje čudili domači dvomljivci, brezvezniki, ki jih vplivnica sploh ne nagovarja, saj so njene besede namenjene izmozgani čredi. Premier pa medtem blebeta o Hrvaški, ki menda »nadaljuje po treh poteh – poti zelene tranzicije, digitalne preobrazbe in demografske revitalizacije«.

Bog te nima rad, mi zlonamerneži pa smo mislili, da se je iz države med mandati desničarske vlade izselilo skoraj milijon ljudi, vsi po vrsti nehvaležneži, ki niso prepoznali možnosti, zagotovljenih z zeleno tranzicijo. Mislili smo, da so strojniki in mehaniki, visokošolsko izobraženi strokovnjaki, odšli iz države blaginje, ker so v njej uničene vse ladjedelnice, razprodani najboljši kosi zemlje, podjetja so šla v stečaj, razdejana sta celotna industrijska proizvodnja in poljedelstvo.

Ob deseti obletnici vstopa Hrvaške v EU so nam idiotom zgodbo o čudežni uspešnosti, o »BDP, ki nenehno raste, o rekordno nizki brezposelnosti« – tisti, ki so ostali brez dela, so se izselili v druge države – o gradnji pelješkega mostu, s katerim se Hrvaška »simbolno predstavlja kot graditeljica mostov med narodi«, skupaj navdušeno pripovedovali omenjena vplivnica in predsednika vlade in parlamenta. Vplivnica je predsednica evropskega parlamenta in članica malteške nacionalistične stranke, ki je vključena v Evropsko ljudsko stranko, tako kot naša vladajoča HDZ. Ta ženska, Roberta Metsola, torej ni nepoučena turistka z začetka članka, ampak …

Ampak – kaj naj bi si mislili o političarki, ki naklada o Hrvaški, graditeljici mostov med narodi? Katerimi narodi? Tistimi v BiH, Srbiji …? S katerimi komajda imamo politične stike. Ali pa se voditelji teh držav gledajo prek puškinih cevi. Koga zajebava ta plačanka iz EU z besedami, da je »Hrvaška država, sposobna prestati vsakršno preizkušnjo«, in k temu še groteskno doda: »Vaša rdeče-bela šahovnica – najsi jo nosi Luka Modrić ali vihra v rokah premiera Plenkovića – je postala simbol vseh Evropejcev.« Ah, dobro bi bilo, ko bi kot Alica v čudežni deželi zgrmela v zajčjo luknjo, torej v središče Zagreba, in se tam znašla pred nenavadnimi stvori – poškodovanimi zgradbami, »oblečenimi« v najlonske cunje, čeprav so od potresa minila že skoraj štiri leta, da o porušenih hišah v Baniji niti ne govorimo. Ali ko bi jo premier vkrcal na vlak, ki iz Zagreba v opustošeni Split, središče turizma – »najmočnejše panoge vašega gospodarstva« – vozi samo enkrat na dan, in to skoraj osem ur po nevarno nevzdrževani progi, zgrajeni že pred pol stoletja v osovraženi Jugoslaviji. Ali ko bi svojo »dobro obveščeno« gostjo popeljal na ogled avtobusne postaje v Splitu, ruševine, še najbolj podobne kaki tovrstni zgradbi v zanemarjenem afriškem mestu, katere lastnik je neki »podjetnik«, ki nima niti telefona, vozovnic ni mogoče kupiti prek spleta, »zeleno tranzicijo« pa ponazarjajo kilometri zanemarjenega okoliškega zemljišča v neposredni bližini največjega in najprometnejšega hrvaškega pristanišča. In da, res je, na tej avtobusni postaji ne sprejemajo kartic, ampak samo gotovino; tako je torej videti »digitalna tranzicija« v najbolj turističnem hrvaškem mestu.

Poznavalko Hrvaške bi lahko pospremili tudi v katerega od avtobusov, ki »povezujejo« Zagreb z Dalmacijo, čeprav bi se morali za to zelo potruditi, saj so propadli tako rekoč vsi avtobusni prevozniki, ta donosni posel pa je država prepustila Flixbusu, agregatorju, katerega lastništvo ni znano, nima stalnega voznega reda, zelo verjetno je, da boste v katerem od njegovih avtobusov okradeni, nikakor pa ne pričakujte, da vam bodo vrnili denar za kupljeno vozovnico, ki je niste izkoristili.

Lahko pa bi jo, recimo, poskusil vkrcati na letalo družbe Croatia Airlines, na katerem bi na polet čakala več ur in samo upala, da ga ne bodo odpovedali, kar že dolgo počne ta družba, katere lastništvo prav tako ni jasno. Tako bi nemara iz prve roke spoznala pravljične možnosti »tranzicije« iz mesta v mesto v državi, v kateri je »transformacijski učinek Evrope viden na vsakem koraku«. Viden, brez dvoma, v visoki stopnji revščine, nebrzdani korupciji, viden na seznamu evropskih osumljencev, na katerega je Hrvaška uvrščena zaradi sumov o pranju denarja. Viden je tudi v učinkih »najmočnejše gospodarske panoge« – stihijskega cunami turizma.

No, glede na damino sporočilo: »Bodite ponosni na dosežke svoje domovine!« bi bilo morda upravičeno vprašanje z začetka članka: ali sploh kaj ve o državi, v katero je prišla?