Komentar / Tour de France 2023

Vlado Miheljak

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Dva leva

»Spričo teh divjih hord ni več dovolj pozivati k miru, treba ga je vsiliti.«
— Osrednja francoska policijska sindikata razkrivata načrt za končanje nemirov (STA, 30. 6. 2023)

»Premierka Francije Elisabeth Borne je pojasnila, da bodo poleg že razporejenih okoli 40.000 policistov proti izgrednikom uporabili tudi oklepna vozila.«
— (STA, 30. 6. 2023)

»Dobiš vtis, da nekateri od njih na ulici podoživljajo videoigrice, ki so jih omamile.«
— Emmanuel Macron demonstrira pomanjkanje najbolj elementarne analitične zmožnosti (STA, 30. 6. 2023)

»Izropane trgovine, goreči policijski avtomobili, barikade na ulicah – to se zdaj dogaja v središču Pariza in drugih francoskih mest. Takih prizorov nočemo na poljskih ulicah. Takih prizorov nočemo v nobenem mestu v Evropi.«
— Poljski premier Mateusz Morawiecki (N1, 4. 7. 2023)

»Po ulicah Francije pustošijo množice nasilnežev, ki ne priznavajo avtoritete države in se sploh ne počutijo, kot da so Francozi. Evropo ogrožajo množice Antievropejcev, ki razbijajo policijske postaje, zažigajo knjižnice in so pripravljeni zabosti človeka, da bi mu ukradli mobilni telefon, ki se nočejo prilagoditi našemu načinu življenja in zakonom ter mislijo, da smo mi tisti, ki se moramo prilagoditi.«
 — Vodja španske skrajno desne stranke Vox Santiago Abascal je vzroke za nasilje pripisal islamu in muslimanom (STA, 3. 7. 2023)

Da se iz zgodovine nič ne naučimo, je floskula. Ki pa še kako drži. Novembra 2005 so na ulicah Pariza in drugih velikih francoskih mest izbruhnili tako siloviti nemiri, da se je oblast zatekla v razglasitev izrednih razmer. Edino francosko zdravilo proti nasilju je bila represija. Takrat še notranji minister in kasnejši predsednik Francije Nicolas Sarkozy je protestnike označil za izmečke in napovedal, da želijo okrepiti delo policije in pravosodnih organov. Začeli so deportacije priseljenih protestnikov in krepili moštvo policije, ki se je spopadala ne le z nasilnimi protestniki, ampak tudi z nenasilnimi. Takratni protest je nakazal, da je neznosni položaj marignaliziranih skupin prebivalstva Francije, zlasti mladih, tempirana bomba. Ki je ne bo dezaktivirala niti bistveno večja množica represivnih organov. In julija 2023 je Francija še vedno tam, kjer je bila novembra 2005. Z glavo v pesku! Kar 40.000 do zob oboroženih policistov, ki so jih poslali na ulice, je presunljivo število, a policija je bolj nemočna, kot je bila leta 2005. In ob naslednjem izbruhu upora proti policijskemu nasilju – ni vprašanje, ali bo, ampak zgolj, kdaj bo – bo še bolj nemočna. Kajti položaj tistih mladih v Franciji, ki jih etnična in verska pripadnost in predvsem socialni položaj razločujejo od »pravih Francozov«, je vse slabši. Poleg tega nič ne kaže, da se bo v kratkem izboljšal. Zato je bila smrt nesrečnega 17-letnega Nahela zgolj povod. Vzroki so bili veliko globlji. Zaradi njih je »nevidno ljudstvo« francoske republike zanetilo silne kresove po velemestih, da bi postalo vidno. Predsednik Macron, premierka, notranji minister in politični razred Francije nasploh ne razumejo, da večanje in jačanje moštva represivnih organov ne more ustaviti silne jeze protestnikov. Kajti protestniki ne tvegajo nič. Ker so posledice tveganja že zdavnaj, že vnaprej konzumirali. Ne morejo jim vzeti dostojanstva, ker ga nimajo. Ne morejo jim vzeti varnosti, ker nikoli niso bili varni. Ne morejo jim vzeti izobraževalne in poklicne perspektive, ker so v izhodišču brez perspektive. Ne morejo jim vzeti niti ugleda in položaja, ker tistega, česar nimaš, ni mogoče vzeti. To ni vstaja muslimanov, severnih in ostalih Afričanov ter (pretežno) otrok priseljencev, čeprav so vstajniki vse to. Prizorov iz francoskih mest, ulic, četrti ni mogoče reducirati na upor ali vstajo »tujcev«. Pač, temeljno metodološko vodilo fenomenološke ali empirične analize je, da vse, kar je sočasno, ni nujno v vzročno-posledičnem odnosu. Ključni razlog, ki je vzniknil ob smrti mladeniča, ni rasni in verski. Ampak socialni. Še več. Sliši se pompozno, a to, kar ciklično gledamo na ulicah francoskih mest, je ludistična oblika razrednega boja.

Bo pa ta francoska aroganca in nesposobnost političnega razreda francoske republike imela verižne učinke na percepcijo etnične, religiozne, kulturne, življenjskoslogovne drugačnosti. Dala bo in že daje vetra v jadra najprimitivnejšim desničarskim skrajnežem. Žal ne le tistim na parlamentarni ali zunajparlamentarni margini, ampak tudi tistim, ki so na oblasti. Denimo poljskemu premieru. Če pomislimo, da je prav ta poljski primitivec (Mateusz Morawiecki) tudi eden najglasnejših, če že ne glavnih hujskačev v ukrajinsko-ruskem spopadu, se res lahko vprašamo, do kdaj in do kod bo segala ukrajinsko-ruska vojna. Morawiecki je eden tistih evropskih in svetovnih gasilcev, ki plamene vojne in nasilja gasijo z bencinom. Je tudi eden tistih, ki pred sporadičnimi migrantskimi obleganji Evrope rešujejo svojo deželo z nesolidarnostjo. Z nesolidarnostjo, dokler ... dokler migrantska kriza ne potrka neposredno na njihova, poljska vrata. Bremena množice ukrajinskih beguncev bi pač solidarno delili. Še več, solidarnost z Ukrajino in Ukrajinci se konča v žitnih kaščah, polnih ukrajinskega žita.

Primitivci, kot so Morawiecki ter njegovi prijatelji in zavezniki, branijo Evropo pred primitivnostjo! Slabo, zelo slabo se nam piše.