Komentar / Manjkajoči igralci

Bernard Nežmah

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Pamflet

Urbanizem v partijski dobi v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil enostaven: tam, kjer so postavljali nove soseske, so najprej zradirali vse po vrsti, podrli stare hiše in posekali vse drevje. Potem pa v miru začeli iz nič. Odtlej se je čas nekoliko spremenil, marsikje že opazite, da novi zasebni investitor pred obnovo posebej zavaruje in ohrani košata drevesa. Ko pa je v Ljubljani plačnik modernizacije država ali mesto, takrat pridejo bridke ure.

Pred poldrugim desetletjem so obnovili operno hišo in prva žrtev je bila mogočna bukev pri vhodu, ki je bila zasajena že konec 19. stoletja. Njen greh je bil v tem, da bi povzročila nekaj sitnosti na gradbišču, in interes gradbincev je zmagal nad vrednostjo njene naravno-kulturne dediščine. Seveda ni šlo za samopašnost, na ministrstvu za kulturo so pojasnili, da že malo boleha in so ji bila tako ali tako že šteta leta.

Leto nazaj je mestna oblast sklenila, da bo podrla kulturno dediščino, bazen po imenu Bloudkova Ilirija, in na njegovem mestu zgradila pokriti olimpijski bazen. Staro kopališče je imelo zunaj obzidja mogočen drevesni park iz časov krepko pred drugo vojno, ki so ga novi graditelji kajpak posekali do tal.

Zdaj je v planu obnova Drame. Prvi bo padel impozantni kostanj, star nad 70 let. Državni sekretar na kulturnem ministrstvu Matevž Čelik je povedal s parajočim srcem, da se žal drevesa ne da ohraniti. Ugotovili so namreč, da so mu leta 1997 pri gradbenih delih poškodovali koreninski sistem in da se bliža h koncu, ocenil je, da bi lahko živel še 20 let.

Zanimivo, 25 let po poškodbi korenin je ostal vitalnež, ki mu rastejo novi poganjki že na prvem metru debla, poškodbo izpred četrt stoletja je torej odlično prebolel, tako kot mogočna drevesa nasploh, a zdaj so ga razglasili za shiranca. Ne edini, na spletu najdete bes nad naravo, ki jo ilustrira stavek – en ušiv star kostanj.

Tudi pod Etno na Siciliji imajo drevesnega starca. Nosi celo ime - Il Castagno dei Cento Cavalli, njegova starost pa je med dva in štiri tisoč leti. Kostanj, tako kot pri Drami, je bil sodobnik Julija Cezarja, je živi pomnik antične zgodovine in še tisočletij nazaj. V tako bitje lahko samo osuplo strmimo. Dobesedno, okoli njega je postavljena velika kovinska ograja, ob njem pa napis, ki ti preti z več tisoč evrov kazni, že če bi se mu drznil približati tako, da bi preplezal ograjo. Tako je spoštovan, da lahko nanj vržeš le pogled.

Administracija Golobove vlade pa pravi, da tako drevo lahko živi le 20 let.

A vseeno, zakaj pa mu ne bi pustili te dobe in vmes preuredili Dramo, ne da bi ga posekali? Ne gre, arhitekti so pri načrtih predvideli njegovo eliminacijo. V njem so pač videli potrošno robo, ki je lahko nadomestljiva. In na ministrstvu že poudarjajo, da so določili prostor za 15 novih dreves. Odlična menjava 15 novih za 1 staro. Samo v svetu rastlin do enačaja manjka še 70 let. Posek dramskega kostanja bo za več kot pol stoletja odpravil pogled na orjaško drevo, ki stoji kot zaščitnik gledališča. Naši potomci bodo videli prizor, ki smo mu priča danes, šele čez 70 let, torej leta 2093. Arbocid in kulturocid.

Še enkrat nazaj k načrtu. Ko bi stala Drama poleg Ljubljanice, arhitekti ne bi načrtovali prenove tako, da bi prej izsušili reko. Vodni tok je tu meja človekovega posega; posek kostanja je primer sodobne arogance, ki pri svojem načrtu ne gleda na žrtve. Če nisi dovolj divji in neukrotljiv kot reka, če si zgolj divji kostanj, tvoje eksistence ne bomo upoštevali, pa četudi si mogočno bitje, ki daleč presega človekovo eksistenco. Odpoved kulturi naših pradedov in starih Slovanov, ki so častili in spoštovali pomenljiva drevesa! Nad Črno na Koroškem tako še vedno najdete skoraj petstoletno lipo, ki je doživela še turške vpade.

A tokrat je med meščani zaznati nekaj upora. Kroži peticija za ohranitev življenja kostanja, pod njegovo krošnjo se je dogodil že velik protestni shod. Manjka samo politično gledališče. Tu ni kaj očitati Jaši Jenullu, zakaj ne pripelje protestov pod divji kostanj. On je pač politično angažiran.

V Beogradu so leta 1968 izbruhnili študentski nemiri. Predsednik Tito ni mogel verjeti, da se mu upira njegova ljubljena mladina in je potreboval kar nekaj dni, da se je pojavil na televiziji. Je pa v hipu prišel med protestnike veliki igralec slovenskega rodu Stevo Žigon. Ne, da bi za njimi ponavljal protestne parole, ampak je splezal na tam stoječi kamion in na kasonu odigral monolog Robespierra, ki je pozival k svobodi in proti razsipništvu grofov partijske revolucije. Posnetek enega njegovih največjih nastopov je najti na spletu: www.youtube.com/ watch?v=I9Qn3oDwKuQ.

Kaj so pa igralci Slovenskega narodnega gledališča?