Komentar / Izgredi

N'toko

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Žive meje

Pa smo spet tam. Še en policijski umor nedolžnega najstnika. Nov val izgredov v Franciji, novi posnetki gorečih avtomobilov in s pirotehniko osvetljenega neba, nove kolone robocopov in oklepnikov in seveda nov plaz zgroženih komentarjev o uničevanju zasebne lastnine. Vsi poznamo ritual – ob kakršnemkoli uličnem neredu se novinarji in komentatorji čutijo dolžne pozirati zraven na streho obrnjenega avta ali razbitega izložbenega okna ter se s skrajno zaskrbljenim obrazom spraševati, »ali obstaja opravičilo za takšno ravnanje« in »ali je protest postal le izgovor za plenjenje«. Gledalci smo jim dolžni slediti v debatno močvirje o upravičenosti nasilja, ki seveda »nikoli ni rešitev«. In takoj ko je v etru izraz »uničevanje lastnine«, je odpravljeno vsakršno analitično mišljenje. Naši možgani začnejo panično begati med več tisoč komentarji in med njimi iskati utemeljitev, zakaj razbite šipe nikoli, nikjer in iz nobenega razloga ne morejo biti upravičene.

V tokratnem izgredniškem valu ni nič drugače – razprava o nasilju je še toliko bolj prišla v ospredje zaradi razsežnosti plenjenja in ekstremnosti upora proti policiji, še najbolj pa zaradi mladosti protestnikov, ki so v povprečju stari 17 let, kar tretjina pa manj kot 14. Evropo je ob pogledu na najstniško divjanje, ki je celotno Francijo vrglo v izredno stanje, zajela moralna panika. Emmanuel Macron je kot užaljen ravnatelj pred kamerami stokal: »Kje so starši?« Nato je zavzel diktatorsko držo in zahteval, da družabna omrežja cenzurirajo posnetke izgredov. Desni komentatorji z vsega sveta, tudi iz Slovenije, so se naslajali ob »propadu francoskega multikulti projekta«. Zaskrbljeni liberalci so pisali nove eseje o tem, da bo to izgredništvo le pomagalo skrajni desnici. Javne osebnosti in nevladne organizacije so obsodile »nasilje vseh strani« in pozvale k »dialogu«. Razlogi za jezo mestne mladine so se vsak dan bolj umikali v ozadje, v etru je ostala le še zahteva po vzpostavitvi moralnega reda.

Vse reciklirane obtožbe, ki jih kritiki ob takšnih priložnostih lansirajo na izgrednike, so seveda lahko razumljive, ko jih s kavča izreka varen pripadnik srednjega sloja. Res je, škodo med izgredi pretrpijo tudi nedolžni ljudje in nič krivi lastniki lokalov. Res je, prizori nasilništva predvsem priseljenskih množic krepijo argumente skrajne desnice. Res je, protestniki ne znajo povedati, kaj konkretnega hočejo onkraj maščevanja za ubitega Nahela. Res je tudi, da nimajo načrta, kako doseči zahtevano pravico. Vse te kritike so popolnoma logične za človeka, ki doživlja dogodke na ravni medijskega spektakla. Tak človek se tudi samodejno poistoveti s francoskim meščanom, lastnikom nepremičnine, ki mu ulično divjanje prinaša predvsem nevšečnosti. Toda z gledišča najstnika, ki živi na robu francoske družbe v priseljenski soseski, izoliran od političnega življenja in medijskih razprav, odrezan od vsakršnega odločanja o svoji državi in ki vidi policiste, kako pri belem dnevu umorijo njegovega vrstnika, so ti argumenti popolnoma prazno nakladanje.

Kaj točno pa naj mladi Francozi iz delavskega razreda storijo? Naj lepo sedijo doma in počakajo nekaj let na nove volitve, ko jim bodo ti isti glasovi razuma pridigali o nujnosti ponovne Macronove izvolitve, češ da bo sicer prišla na oblast skrajna desnica? Naj organizirajo še enega tistih slikovitih mirnih shodov, ki kličejo k dialogu in »združijo narod v žalovanju za umrlim«? Naj se povežejo z nevladnimi organizacijami in pripravijo program za reformo policije ter vstopijo v pogajanja s svojimi morilci, medtem ko sindikat policistov javno zahteva »obračun z drhaljo«? Naj si izberejo predstavnika, ki bo kot Greta Thunberg hodil po konferencah bogatašev in opozarjal na probleme mladih? Naj pritožbo naslovijo na mednarodne institucije, da bo Macron dobil še eno pisno opozorilo, ki ga bo lahko ignoriral? Naj se preselijo nazaj v opustošene francoske neokolonije in se borijo za »svoje države«? Bodimo resni, nič od tega ni realistično. Vsi vemo, da za te mlade ni mirne in demokratične poti do sprememb.

Tudi če izgredniki ne vedo ničesar drugega, jim je jasno, da zanje v Macronovi Evropi ni prihodnosti. In tudi če njihov boj nima konkretnega cilja, jim je kristalno jasno, katere metode so učinkovite. Drugače od medijskih pametnjakovičev vedo, da so mirni protesti le »božične lučke na drevesu neoliberalizma«. Vedo, da bodo vsi njihovi domnevni politični predstavniki še naprej rezali pridobitve delavskega razreda in še naprej uničevali planet. In vedo, da se prek ustaljenih kanalov ne bo nič spremenilo. Poleg vsega tega vedo tudi, na katere gumbe morajo pritisniti, da jih bo meščanska oblast jemala resno. Ko so vse druge oblike transgresije, protesta in upora postale del tega bednega sistema, je ostal le še napad na sveto kravo kapitalizma: zasebno lastnino.

Tako so vsem na očeh sredi belega dne vdirali v trgovine, razbijali izložbe, prevračali avtomobile in požigali policijske postaje. Tako kot so policisti pred kamerami pokazali, kaj si mislijo o življenju mladih iz predmestij, so ti pokazali, kaj si mislijo o vladavini zasebne lastnine, ki jo ti policisti varujejo. Morda se komu ne zdi pravično, morda je bil kdo po krivici oškodovan, ampak nekaj si je treba priznati – če se ne bi spravili na trgovine in lokale, se nihče ne bi pogovarjal o njih. Štirinajstletniki iz geta so si izborili mesto v evropski politiki na edini način, ki je zanje mogoč. Ali lahko to zanikamo? Kdor zahteva, naj ne počnejo tega, v resnici od njih zahteva, naj se sprijaznijo s svojim mestom v družbi.

Edina dobra stran vsesplošnega medijskega moraliziranja zadnjih dni je dejstvo, da je to za mlade razbijače popolnoma nepomembno. Tisti, ki sedijo na varnem in pametujejo o upravičenosti njihovih metod, so zanje tisoče kilometrov stran. Ne potrebujejo pokroviteljskih nasvetov političnih analitikov. Zanje so le še en del institucij, ki so jim ukradle prihodnost. In bodimo iskreni, imajo prav. Evropsko meščanstvo s svojimi buržoaznimi procedurami ne bo popolnoma nič pripomoglo k temu, da bo življenje zanje nekoč boljše. Glede na svet, ki jim ga zapuščajo kapitalisti, glede na brutalno neenakost in policijsko nasilje, ki jih še čaka v prihodnjih letih, si lahko mislimo le, da so na vse skupaj še premalo jezni.