Komentar / Drevo je pametnejše od človeka

Bernard Nežmah

14. 7. 2023  |  Mladina 28  |  Pamflet

Značilnost demokratične države je, da v njej lahko sobivajo ljudje najrazličnejših prepričanj in življenjskih slogov, četudi se med seboj ne marajo in celo če polemizirajo drug proti drugemu. Vihranje idej je tudi temeljna podstat Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dopušča tudi žaljive in provokantne zapise publicistov.

Pred dnevi je ministrica za kulturo Asta Vrečko osebno razglasila, da je dala na sodišče vlogo za izbris Društva za promocijo tradicionalnih vrednot. Skratka na posebno željo ministrice je njegov obstoj postavljen pod vprašaj. Predstavila je tudi razlog : zaradi krepitve izrazov nestrpnosti in hujskanja proti drugače mislečim. In kje je našla greh? Člani društva, pravi, so neformalno povezani s skupino Rumenih jopičev, njihovo hujskanje pa se je pojavilo tudi na nedavni Paradi ponosa. Kot vrh je seveda izjava nekdanjega predsednika društva, ki je za Hitlerja zapisal, da je heroj. Toda slednji že dolgo ni več predsednik društva. Predvsem pa ta gesta vpeljuje kolektivno odgovornost za dejanja posameznikov. Če član lovske bratovščine ustreli soseda, doslej niso ukinjali lovskih društev. Če so člana politične stranke zaprli zaradi korupcije, niso kot stransko kazen izrekli še prepoved delovanja koruptivne stranke.

A v zdajšnjem primeru je reč še bolj radikalna: sodišča sploh niso obsodila posameznih članov, a ministrica bi zradirala celo društvo.

Na Švedskem so nedavno izvedli protest tako, da so javno zažgali Koran. Oblast se je odzvala, da to ni korektno in kulturno, a da ostaja znotraj zakonskih okvirov izražanja nasprotovanja. Ko so v Ljubljani na Paradi ponosa posamezniki svoj protest izrazili skozi zažiganje mavrične zastave, je vladajoča politika to obsodila kot nasilje. Reč je vsekakor provokacija, znak nekulture, če prideš na slavje nasprotnikov in jim ga kvariš s svojim protestom. Pred leti so v Rovtah nad Logatcem imeli komemoracijo za žrtve komunističnega nasilja, na poti do tja pa se je utaborila skupina z dr. Jožetom Pirjevcem na čelu, ki je mahala s komunističnimi zastavami. Takrat so mediji poročali o dveh dogodkih – proslavi in protiproslavi, ne da bi rdečezvezdaše razglasili za nasilneže.

Navsezadnje, tudi v ZDA ni kaznivo zažgati ameriško zastavo, to pač jemljejo kot radikalno obliko izražanja svobode govora. Seveda, če si zažgal zastavo, ki si jo sam sešil ali kupil; drugače je to odškodninski zadeva zaradi uničenja tuje lastnine.

Pri pregonu ministrice je šokantna vpeljava etiketiranja. Rumeni jopiči ji predstavljajo absolutno utelešenje nedopustnega zla v družbi.

Pred dnevi so na anarhističnem zborovanju v Ljubljani pretepli policista. Na vest sem naletel na spletni strani Nove24 z datacijo 18.28. Ker je v osrednjih medijih nisem zasledil, sem jo vzel kot možno ali pa kot raco. Naslednji dan je bil identični opis dogodka na POPTV 7.54, MMC in STA 10.46, SIOL 11.23; prve so sicer novico lansirale Slovenske novice. Tako velik dogodek, pa dobi odmev šele 13 ur in več kasneje. Od kod zadrega urednikov, da so se mu tako dolgo izogibali? Ker so anarhisti sami po sebi good-guys? No, noben izmed navedenih medijev tudi ni nič povprašal druge strani v antagonizmu.

A še bolj je reč v nebo vpijoča, če brce v na tleh ležečega policista primerjamo z napadom na Niko Kovač. Neznanec se je ni fizično lotil, ampak jo je besedno nadlegoval, kar je seveda tudi oblika nasilja. Še isti dan sta se oglasila premier Robert Golob in predsednica Nataša Pirc Musar z glasno obsodbo nasilnega dejanja. Ob fizičnem napadu na policista pa se nista oglasila. Tudi resorni minister Boštjan Poklukar se ni pojavil pred teve kamerami, da bi denimo zahteval zaostritev kazni za fizične napade nad možmi postave. Ali, če je bil v dvomu, da bi zahteval interno preiskavo incidenta.

Vmes pa tečejo pasji dnevi. Tokrat je presenetila nacionalka, ki je predstavila, kaj je sploh vročina. Skupina okoljskih aktivistov se je namreč s toplotnimi kamerami sprehodila po mestu: Cukrarna 49.1 – zelena soseščina 29.3, Kongresni trg 51 – pod platanami 32, Drama 56 – pod kostanjem 32.3 stopinje Celzija. 20 stopinj je hladneje pod drevjem. Pekel v asfaltno-betonskem mestu, raj pod krošnjami dreves!!! No, ministrica Vrečko podpira tudi posek Draminega divjega kostanja.

Križem rok pa ni stal ljubljanski župan Zoran Janković, ki je meščanom naštel mestne gozdičke, v katere se lahko umaknejo. Francozi ravnajo drugače. V Montpellieru so v dobrem desetletju izvedli 1.700 projektov, s katerimi so mesto prepredli z zelenjem. Od posajenih vrtnic in grmičev ob betonskih stenah do pravih zelenih oaz. V Parizu izdaja županstvo meščanom dovoljenja za ozelenitev in ti po mestu postavljajo zelene kotičke v pravi brigadirski maniri. Edini pogoj je, da ne zasedejo pločnikov. Ampak, tam mediji pustijo k besedi tudi botanike. Znameniti profesor Francis Halle je politike, ki sekajo odrasla drevesa z izgovorom, da bodo posadili nova, označil za idiote. Ker ne razumejo osnovnošolske fotosinteze. Ne šteje število dreves, ampak število listov in obseg koreninske mreže, ki jo ima posamezno drevo. Koliko listov ima 70-letni divji kostanj pred Dramo gospa ministrica za kulturo?

No, botanik Halle je sicer črnogled: človeštvo uničuje okolje, medtem ko ga drevesa z vsrkavanjem CO2, produkcijo kisika, plodnih tal in z ustvarjanjem sence in blage klime rešujejo. Njegov poziv je radikalen: drevesa so pametnejša od ljudi, sposobna so se soočiti z ogrožajočim problemom, najti rešitev in to vednost ohraniti v spominu, ki ga lahko ponovijo v prihodnosti. Torej velja v Evropi spet ustvariti pragozd. To je gozd, kjer se človek ne vmešava, ampak pusti prirodi, da se sama obnavlja. To zna izpričano bolje od človeka. Projekt je brezplačen. A to je proces, ki traja 600 let.