Komentar / Po Loredanu

dr. Bogomir Kovač

14. 7. 2023  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Odstop zdravstvenega ministra Bešiča Loredana prve dni julija 2023 je hkrati pričakovan in dramatičen. Serijske menjave zdravstvenih ministrov so najboljši dokaz brezglavega oblikovanja in vodenja slovenskega zdravstva. Loredan je od samega začetka poosebljal jedrno os političnega populizma sedanje vladajoče koalicije. Zdravstvena reforma zanjo nima politične alternative, preprosto jo mora oblikovati in začeti izpeljevati. Predsednik vlade je tu zastavil vse svoje politične karte, v Loredana so investirali veliko tveganega političnega kapitala in izgubili. Zdravstvena reforma naj bi prinesla sistemski zasuk, večjo kakovost, dostopnost, učinkovitost. Toda za zdaj nihče od deležnikov in odločevalcev nima jasne predstave, kaj spremeniti in kako to storiti. Za nameček sedaj niti ne vemo, kdo naj bi te spremembe na ministrstvu vodil. Politična kredibilnost Goloba je na kritični meji, legitimnost vlade in koalicije tudi. Zdravstvena reforma je Arhimedova točka njenega preživetja.

Zdravstveni minister je od paradnega konja koalicije počasi in vztrajno drsel do njenega najšibkejšega člena. SDS in NSi sta mu z interpelacijo celo želeli podaljšati sporno politično preživetje, toda odrekla se mu je koalicija. Vse ministrovo reševanje poteze zdravstvene krize se je sfižilo, še najbolj »uspešno«, žal tudi sporno, je bilo kadrovanje v javnih zavodih. Njegov poskus skrajšanja čakalnih vrst lani je bil strokovni in finančni polom, zakon o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju je ostal na pol poti. Vlada je tu storila serijo napak, predsednik vlade pa je celo osebno prevzel vodenje zdravstvene reforme. Ustanovitev strateškega sveta kot nekakšnega mnenjskega kluba je bil dodaten strel v prazno. Vmes smo dobili nove analize stanja, zakoni so leteli v parlament z vseh strani. Zavračanje Golobovih povabil za novega ministra bo postala naslednje tedne pozitivna referenca. Politični rebus se zdi domala nerešljiv.

Zdravstvena reforma nedvomno ogroža politični obstoj te koalicije. Premier trdi, da Loredanov sestop ne ogroža reforme. Brecelj na čelu strateškega sveta zagotavlja, da prvi minister pozna reformno pot in se nadeja rezultatov. Težava obeh ključnih akterjev je, da ne zmoreta reforme ubesediti, razen floskul o središčni vlogi bolnika in zveličavnosti javnega zdravstva. Nimamo ne jasnih okvirov sprememb zdravstvenega sistema in ne strateškega menedžmenta sprememb, še manj politik in ukrepov za sanacijo akutnih razmer. Skratka kaos, v katerem cvetijo vedno nove ideje pravljičnih odrešilnih zgodb iz tisoč in ene noči. Vse skupaj pa se vrti okoli spora, kako ohraniti javno zdravstvo, sedanje javne zavode in državni zavarovalniški sistem. Dejansko je podobno kot nekdaj s plačnim sistemom. Vsi so se zaklinjali nanj, danes pa so na to pozabili in »uživajo« v enotnosti nove različnosti. Bo tako tudi v zdravstvu?

Razprave o reformah slovenskega zdravstva so stare dvajset let, od »bele knjige« 2003 do zadnjega pregleda stanja zdravstva v RS januarja 2023. Skupen imenovalec množice analiz in dokumentov je podoben. Slovenski zdravstveni sistem je dober in primerljiv znotraj EU, zahteva dograditev financiranja in izboljšave glede učinkovitosti. Problemi kot dostopnost, čakalne vrste, kadri, finančni viri financiranja … so še vedno obvladljivi. Ključni napotek je bila vedno optimizacija zdravstvenih storitev in ne celovita reforma sistema. Toda postsocialistična tranzicija zdravstvenega sistema je bila hkrati nadaljevanje in negacija preteklih zdravstvenih rešitev. Pomeni zmes kolektivnih principov in solidarnosti na eni ter tržnih in konkurenčnih rešitev na drugi strani. Ti dve nasprotni težnji sta ideološko ozadje sedanjih sporov glede nejasno opredeljene zdravstvene reforme. V socialistični Jugoslaviji je bila zasebna dejavnost v zdravstvu prepovedana, v EU sta javni in zasebni del zdravstva enakopravna. Toda njun spoj zahteva jasna pravila in regulacijo njunega sistemskega povezovanja, predvsem pa obvladovanje upravljanja, vodenja in menedžiranja zdravstvenih organizacij. In tega nismo storili, nekaj zaradi nesposobnosti, predvsem pa interesov.

Kaotičnost in nedorečenost sta v zdravstvu postali princip, korupcija normalen mehanizem, postopen razpad sistema zakonitost razvoja. Če je proces privatizacije sprva veljal za magično zdravilo, kasneje za ustrezno dopolnilo, danes pomeni njegovo hudičevo seme. Vendar pa smo obsojeni na koeksistenco javnega in zasebnega. Rešitev torej ni njuno nasilno ločevanje, temveč smiselno povezovanje. Poglejmo zadnji primer. Preusmeritev dopolnilnega zavarovanja od zasebnih zavarovalnic k ZZZS bo spodbudila dodatna zasebna zavarovanja in vzporedno zdravstveno mrežo. Razslojevanje se bo torej nadaljevalo, prehodi zdravnikov iz javnega v zasebni sektor pa tudi. Torej potrebujemo drugačno rešitev, dosledno soočanje obeh zdravstvenih sistemov, javnega in zasebnega, na ravni sistemskih rešitev, reorganizacije in reinženiringa procesov, virov financiranja, določitve zdravstvenih pravic in obveznosti … Skratka potrebujemo belo knjigo II. in razvojni konsenz, potem pa jasno agendo strateškega menedžmenta, kako reformo izpeljati. Vmes moramo seveda reševati akutna stanja zavoženega sistema, manj z denarjem in več z organizacijo dela in družbeno odgovornostjo vseh deležnikov. Znotraj take agende je rešitev mogoča, čeprav tvegana.

Pacienti ne potrebujejo ideoloških bojev zmedenih politikov in večnega nategovanja interesnih skupin v zdravstvu. Želijo si delujoč sistem zdravstvene oskrbe, jasen nabor pravic in finančno sprejemljiv sistem zavarovanja. Kdor bo to ponudil prepričljivo, je zmagovalec prihodnjih volitev. Golob je avro reformatorja že izgubil, lahko se reši kot učinkovit sanacijski upravitelj. Ali kot pravi Trubar, v reformnih stiskah in skušnjavah mora stati in obstati.