Grega Repovž

21. 7. 2023  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Uvodnik /  RTV

V teh dneh se počasi zaključuje ena največjih kalvarij posamične institucije v sodobni Sloveniji. Točno eno leto je minilo od sprejetja sprememb zakona o RTV Slovenija v državnem zboru – in eno celo leto je Janši in njegovim na RTV Slovenija z različnimi manevri uspevalo, da so njegova politična stranka in njeni komisarji to institucijo držali v pesti.

Tudi v tem trenutku so še vsi politkomisarji tam.

Skoraj tri leta kalvarije je za RTV Slovenija in vsaj pol leta bo še trajalo, da se bodo razmere stabilizirale – nikakor pa ne normalizirale. RTV Slovenija je na najnižji točki v svoji zgodovini. Informativni program TV Slovenija je uničen, zaposleni so po treh letih mobinga in branjenja avtonomije izčrpani, številni med njimi zlomljeni, veliko ljudi je odšlo. Janševi nameščenci ne bodo odšli sami, boji se bodo nadaljevali. Vedo, da morajo še naprej rušiti, uničevati, porivati palice v kolesje zavoda. Zato so tam, iz javnega denarja plačani, da delajo za Janšo.

Nekateri se bodo potuhnili, a rovarili naprej. Ali tako kot v preteklosti: čakali, da se Janša vrne na oblast. Kot vedno računajo na človečnost in korektnost ljudi, ki so jim sami dve leti in več grdo grenili življenje – računajo, da bodo z visoko plačo čemeli v kaki pisarni na koncu hodnika.

Vendar stvari niso le temne. V slabih dveh mesecih, odkar je ustavno sodišče po več kot pol leta blokade dovolilo uporabo novih določil zakona o RTV, se kaže kar nekaj pozitivnih znakov.

Kakorkoli obračamo, politika je dejansko izgubila vpliv na kadrovanje na RTV Slovenija. Treba je biti še bolj natančen: po izvolitvi novih svetnikov in po začetku delovanja sveta RTV Slovenija je jasno, da je ta svet od politike res neodvisen. To ne pomeni, da novi svetniki nimajo političnih prepričanj, a njihovih odločitev brez dvoma niti malo ne usmerja nobena politična stranka.

Tak svet RTV Slovenija imamo prvič v dobrih 30 letih demokracije. To je po svoje zasluga civilne družbe, ki je ob prelomu z janšizmom izsilila, da so se politične stranke umaknile iz pisanja zakona o RTV Slovenija, hkrati pa tudi same politike – torej strank Gibanje Svoboda, Levica in Socialdemokrati –, ki se je znala umakniti, pobudo prepustiti civilni družbi in dovoliti, da v novem svetu ni niti enega samega predstavnika političnih strank. To je izjemen dosežek za civilno družbo in za politiko: tudi v Evropski uniji smo danes v tem smislu zgled.

A to še ni vse. RTV Slovenija je z novim zakonom postala prva javna institucija, kjer zaposleni niso zgolj pripuščeni k upravljanju z enim ali dvema predstavnikoma, ampak imajo v novem svetu več kot tretjino predstavnikov. Veliko odgovornost nosijo RTV in ti predstavniki zaposlenih v svetu: njihova naloga je, da dokažejo, da je soupravljanje zaposlenih dobro za javne in zasebne institucije. Model soupravljanja oziroma samoupravljanja (zgolj beseda je ista, v kapitalizmu ima drugačen pomen) bi bilo treba razširiti po celotnem sektorju. Naloga RTV Slovenija je, da dokaže, da je bila to dobra odločitev. Avtonomne institucije – torej institucije, kjer imajo zaposleni veliko moč pri upravljanju – bi morale postati nov model upravljanja javnega. Zaposleni gledajo na dolgi rok in na institucijo preprosto pazijo.

Novi svet RTV Slovenija se je za zdaj izkazal. Abotne razprave o političnem uravnoteževanju programa so izginile, politični diskurz tudi, neumnost in prostaškost tudi. To je prav neverjeten napredek, ki se ga verjetno večina članov sveta RTV sploh ne zaveda – in dejansko ključen. Normalnost novega sveta RTV se je pokazala tudi pri izbiri novega vodstva. Zvezdan Martič je bil favorit zaposlenih, večina zunanjih članov je bila najprej do te izbire zadržana. A kdor je poslušal njihove razprave, je zaznal, da niso tehtali, kdo jim je všeč, ampak izrazito vsebinsko – torej z vidika zavoda, njegove stabilnosti in prihodnosti. In ko je nato Martič za člana uprave izbral svojega protikandidata, dosedanjega direktorja Kina Šiška Simona Karduma, ki je dolga leta vodil eno redkih sodobnih kulturnih institucij v državi (dejansko jo je z ekipo ustvaril), je s tem pokazal, da razume, da se mora RTV Slovenija odpreti in začeti govoriti drugačen jezik. Tudi pred političnim prevzemom je bila namreč TV Slovenija zaprašena, capljala je za časom, informativni program je bil novinarsko šibek in netelevizičen. Nova ekipa mora torej ne samo sestaviti nazaj tisto, kar so komisarji SDS uničili in ukinili, začeti mora delati televizijo, ki bo v koraku s časom. A kot smo zapisali: pričakovanja ne smejo biti prevelika, RTV Slovenija je zlomljen sistem.

Zdaj, ko je svet RTV Slovenija imenoval tri člane uprave (četrti bo delavski član uprave, kar je še en dosežek novega zakona), je dejansko glavnino svojega programskega dela že opravil – zdaj bo bolj tisti, ki nadzoruje delovanje zavoda. Tudi to je ena od pozitivnih rešitev novega zakona: da je programski svet izgubil vse politične dimenzije, ki jih je imel preteklih 30 let, da je torej v normalnem obdobju njegova vloga še najbolj podobna nadzornemu svetu delniške družbe.

Ko bo nova uprava prevzela vodenje, pa bi morala biti na potezi – slišalo se bo presenetljivo – vlada. Zavodu RTV Slovenija bi morala nemudoma finančno priskočiti na pomoč, vsaj za obdobje enega leta. In s tem novemu vodstvu omogočiti, da sploh ugotovi, kakšno je realno stanje, hkrati pa začeti takoj izvajati poteze, ki bodo vodile proti dobri in sodobni RTV. Vse drugo – torej morebiten spremenjen sistem financiranja – lahko počaka.