Komentar / Vsi za, eden vzdržan

Bernard Nežmah

21. 7. 2023  |  Mladina 29  |  Pamflet

Vlada je javila, da je najela zasebno agencijo, ki bo merila utrip javnosti ob njenih ukrepih. Odlično, tako rekoč mesečno bodo državljani dobili sliko o njeni priljubljenosti. Toda, to že zdaj počne več agencij, ki svoje izsledke prodajajo velikim medijem, ki jih potem dramatično objavljajo v naslovnih špicah. Mesečna popularnost vlade je znana že doslej, za budžet celo brezplačno. Zakaj bi si naenkrat najeli osebne anketarje? Sploh, ker stranke sedanje vladajoče koalicije niso nikoli trdile, da so te meritve manipulirane. Nesmisel, kot če bi premier najel zasebno meteorološko službo, da bi mu za vladne potrebe merila temperaturo po državi!??

Kolikor pa je zadeva preventivna, da vlada pred sprejetjem kakšnega ukrepa prek ankete potipa razpoloženje ljudstva, je to odpoved predvolilnim obljubam; program vlade je ja izpolnitev programov, s katerimi so navduševali svoje volivce. Sploh pa je to zloraba budžeta, saj s pomočjo proračuna, v katerega prispevajo tudi njeni nasprotniki, kani skrbeti za svojo bolj všečno podobo.

Ko je premier primoral k odstopu svojega najljubšega ministra Danijela Bešiča Loredana, so njegovi politični partnerji dobili pomenljivo sporočilo. Za korist lastnega imidža se zlahka odreče celo najbližjemu. In zdaj nastopi čudo. Vse v zdravstvu je ostalo isto, le da imamo novega zdravstvenega ministra. In veliki mediji so ustavili kritiko. Neverjetno. Golob naenkrat velja za boljšega zdravstvenega ministra od Loredana.

Pred dnevi je posebni strateški svet za borbo s sovražnim govorom predstavil predloge za ukrepanje. Najbolj izstopa napoved novega kaznivega dejanja povzročanja vznemirjanja javnosti. Direktna pot v družbeno samocenzuro. Stari partijski zakonik je še do konca osemdesetih onemogočal družbeno kritiko s tem, da je javni tožilec prepovedoval Mladino zaradi člankov, ki bi lahko povzročili hujše vznemirjanje javnosti. Hrvaški oporečenik, čez desetletja predsednik sabora Vladimir Šeks, je tako v intervjuju popisal, kako so ga maltretirali v zaporu, tožilec pa je časnik zaplenil, ker da bi ta objavil neresnice, ki bi vznemirile ljudstvo. Ne takrat ne danes se na sodiščih ne izvaja postopkov, v katerih bi sodnik proučeval, kakšen tip vznemirjenja je povzročil posamezen članek. Predvsem pa - po takem zakonu bi prvo obsodili ministrico Asto Vrečko, ker je z govorom počastila kongres komunistične partije na Čebinah 1937. Mnogi, zlasti svojci po vojni pobitih žrtev kardeljevske partije, so bili hudo vznemirjeni in zgroženi nad takšnim slavljenjem nekdanjih totalitarnih oblastnikov.

Kulturno ministrico, ki je dala pesnici Svetlani Makarovič izplačati nekoč odklonjeno Prešernovo nagrado, je komisija državnega zbora za nadzor financ prijavila KPK in Računskemu sodniku. Pred leti se znamenita umetnica javno odreče denarni nagradi, potem pa se po 20 letih premisli in bi vseeno vzela nagrado. In ministrica Vrečko ustreže njeni želji. OK, ali obstaja v pravu primer, ko se nekdo prostovoljno in deklarativno odreče dediščini, a se po desetletjih premisli in mu državni aparat asistira tako, da dobi odklonjeni delež? Dobivamo tako lex Vrečko?

Sam premier je bil tako očaran nad delom svojega sveta za odpravo sovražnega govora, da je njegove predloge pospremil z besedami: to je vzorčni primer, ko so se na enem mestu povezali predstavniki civilne družbe, stroke in ministrstva. Skratka, ideal funkcioniranja države. Toda premier je v svoj idealni svet povabil le podobno misleče civilnike in strokovnjake, ki naj zdaj z njegovimi uradniki napišejo zakone za vse. No, ni edini, tudi minister Maljevac pelje zakon o dolgotrajni oskrbi skozi parlament po hitrem postopku brez široke polemike in konkretiziranja posameznih momentov. Naenkrat tako velja, da ni dober zakon tisti, ki ponudi odgovore na vsa vprašanja o načinih njegove izvedbe, ampak zakon, ki ga na hitro sprejmejo.

Posebno hitrost demonstrira tudi Svet nacionalke. Vsa glasovanja se končajo enako: vsi za oziroma vsi razen enega, ki se je vzdržal, za. Kakšno institucijo so v imenu svobode in izganjanja politike ustvarili z zakonom o RTV vladajoči poslanci?

Ko so svetniki med štirimi kandidati izbirali direktorja, je prejel Zvezdan Martič 16 od 17 glasov. Podobno, ko so Gorana Forbicija izbrali za predsednika sveta. To je apoteoza demokracije. Leta 1998 sta za predsedniško mesto kandidiral, nekdanji partijski lider Janez Kocijančič in televizijka Rosvita Pesek. Je Kocijančič zmagal z vsi za? Nak, rezultat je bil izenačen 11 proti 11, in v naslednjem glasovanju je za las zmagal za položaj v.d. predsednika. Leta 2002 je isti Kocijančič zbral 15 glasov vs 8 Anton Jeglič, celo tretji kandidat Peter Jančič je dobil 2.

Celo v časih, ko je bitko za prvega na nacionalki dobival še včerajšnji šef stranke, se je na sejah vila polemična razprava in dinamično glasovanje. Čas Forbicija spominja na Jugoslavijo iz petdesetih, ki jo je hotel odpraviti Đilas kot predsednik državne skupščine. Decembra 1953 je napovedal konec tipa politike, ko se o vsem zmenijo na zaprtih krogih vrhuške, namesto tega bo odprl javno razpravo in sprejemanje zakonov pred očmi javnosti v parlamentu. Jasno, v hipu so ga odstavili.

A Forbiciju je uspel remake stalinističnega modela, ko na sejah ni polemične razprave, saj je vse idilično dogovorjeno že vnaprej. Zadeva je prav absurdna. Najprej vabijo kandidate, da se prijavijo za člane uprave, potem pa kvalitet in izkušenj posameznih kandidatov javno ne primerjajo, ampak z večino glasov potrdijo dva, ki si ju je izbral direktor uprave.