Komentar / Birokracija ljubezni

N'toko

21. 7. 2023  |  Mladina 29  |  Žive meje

Prejšnji mesec je zagovornik načela enakosti izdal za marsikoga presenetljivo odločbo. Ugotovil je, da so uslužbenke Upravne enote Ljubljana pri obravnavi zakonskega para ravnale diskriminatorno. Ko sta namreč slovenska državljanka in državljan Maroka na Tobačno prinesla papirje, da bi mož na podlagi družinske vezi dobil dovoljenje za bivanje v Sloveniji, so ju že pri prvem okencu odslovili. Ona, da je starejša, on pa bivši prosilec za azil – zagotovo gre za fiktivno poroko. Niso jima izdali niti potrdila o oddani vlogi in niso opravili nadaljnjih preveritvenih postopkov. In ker mož ni dobil potrdila o oddani vlogi, ga je nekega dne policija želela deportirati, češ da nima potrebnih papirjev … Rešil se je tako, da je zaprosil za azil (in se moral zaradi tega odseliti od žene v azilni dom!). Njuna večletna birokratska kalvarija, ko sta živela v nenehnem strahu, se je končala šele z nedavno zagovornikovo odločbo. Z njo se je, upamo, končala tudi desetletja trajajoča praksa upravnih enot.

V normalnih okoliščinah takšna odločitev zagovornika seveda ne bi smela biti presenetljiva – vsak lahko jasno vidi, da je takšna obravnava zakoncev krivična. Kljub temu pa se je velik del prebivalstva, z uradniki in zaposlenimi na Tobačni vred, odzval z začudenjem. Le kaj so uboge uradnice storile narobe? Uradništvo je trdilo, da so se le držale navodil, laiki pa, da so pravilno uporabljale »zdravo kmečko pamet«. Kaj nam v takšnih primerih narekuje ta zdrava kmečka pamet, lahko preberemo v komentarjih pod novicami o kršitvi. Tisoče in tisoče ljudi si je vzelo čas, da so ubesedili, zakaj so imele uradnice prav: »Pravilno je ravnala. Katera se pa oženi z Maročanom iz ljubezni, lepo Vas prosim no«, »Ne bi bilo slabo, če bi zagovornik kdaj pa kdaj pomislil tudi na morebitne plačane poroke.«, »ko bo nabutal to slovenko ko se je oženla z njim ne krivit teh na upravni enoti ampak novinarje ki to napihujete …«, »Pa toliko nasih fantov je za ozenit …«. Ja, zdrava kmečka pamet nam govori, da je ljubezen med starejšo Slovenko in mlajšim tujcem lahko le prevara, da je v takšni zvezi nekaj inherentno pokvarjenega, nenaravnega, kriminalnega

 … In to prepričanje se je očitno povsem ujemalo z birokratskimi direktivami.

Od kod to »zdravorazumsko« prepričanje, da so lahko tujci le goljufi in da se nimajo kaj poročati z »našimi ženskami«? Sta to naravna zarukanost in žlehtnoba slovenskega prebivalstva, ki potem pronicata v upravne postopke? Ali pa je državni aparat tisti, ki se je odločil tujce obravnavati kot kriminalce, in prebivalstvo le sledi zgledu države? Pogled v novejšo slovensko zgodovino vsekakor kaže krivdo politike. Ko so naše elite zagnale svoj osamosvojiteljski projekt, je zaživela tudi nacionalistična propaganda. Slovenci smo v njihovih očeh postali ubogi mali narod, ki so ga ugrabili divjaki z juga – le kako bi sicer upravičili nasilno trganje globokih vezi med jugoslovanskimi narodi? V drugi polovici osemdesetih let se je začela graditi podoba Slovencev kot naroda podalpskih garačev (režiserka Urša Menart je v filmu Nekoč je bila dežela pridnih briljantno analizirala kampanjo Slovenija – moja dežela), ki je večno na robu izumrtja (saj veste, »Samo milijon nas še živi …«). Da bi projekt odcepitve uspel, je moral v ljudeh zbuditi občutek večvrednosti in hkrati ogroženosti od »južnjaških kultur«. In ko je »demokratizacija« proizvedla nove državne institucije, so te imele tudi nalogo ločiti prave Slovence od goljufov. Eno od prvih dejanj upravnih enot je tako bil izbris 26 tisoč prebivalcev, ki so čez noč postali ilegalci, zreli za deportacijo.

Ravnanje upravnih enot torej izvira iz točno določenega razumevanja sveta, ki je koristilo našim političnim elitam – večinoma premožnim in vplivnim moškim, ki vidijo Slovenijo in njene delavce kot svojo osebno last. In ko so enkrat postavili etnično čistost za enega izmed ideoloških temeljev svojega državnega projekta, so postali državni organi tudi upravljavci naših intimnih in družinskih vezi. Ker je vsak zakon med Slovenko in tujcem potencialna goljufija (vedno je fokus le na ženskah, nosilkah »slovenstva«, ki jih morajo zaščititi pred tujimi grabežljivci), je treba takšne zveze vnaprej obravnavati kot kriminalne, dokler sumljivci ne dokažejo nedolžnosti. Treba jih je nadzorovati, jim postavljati zahtevne pogoje in jih javno zasramovati, dokler ne dokažejo »pristnost zveze«.

Samo v zadnjih nekaj letih sem tako videl nešteto primerov kafkovskega ravnanja, kakršno je doživel nesrečni slovensko-maroški par. Spoznal sem zakonca, ki ju na Tobačni tri leta sploh niso hoteli obravnavati. Nosečnico, ki ji je upravna enota odpovedala poroko s partnerjem, da bi ga prej lahko deportirali. Zaročenko, ki so ji partnerja v lisicah odpeljali na letalo nekaj dni pred poroko (policist ji je pri tem rekel: »Verjemi, to je bolje za oba«). Ženo afriškega državljana, ki ji je policija še leta po poroki hodila po bloku in trkala sosedom na vrata, da bi izvedela, »ali k tej ženski hodi en črnec«. In vsi so imeli ure in ure dolge intervjuje, med katerimi so jih spraševali vse od barve zobne ščetke do spolnih preferenc zakoncev … Na podlagi tega birokrati menda lahko določijo, ali gre res za pravo ljubezen. Zelo veliko pranja možganov se je moralo zgoditi, da bi se nam takšni postopki zdeli zdravorazumski.

Takšna obravnava mednarodnih parov na upravnih enotah ni udejanjanje ljudske kmečke pameti, ampak je izraz razredne razslojenosti, ki so nam jo vsilili vladajoči. Kaj imajo namreč skupnega vsi pari, ki so bili v zadnjih letih žrtve diskriminacije na oddelkih za tujce? Vsi do zadnjega so iz delavskega razreda. Vsi so žene in možje, ki trdo garajo za preživetje svojih družin ter si poskušajo med seboj pomagati v težkih situacijah. Da bi lahko bili skupaj, so morali ogromno žrtvovati. To so tisti ljudje, ki jih obravnavajo kot kriminalce. Na drugi strani pa bogat moški srednjih let lahko brez nadležnih intervjujev in policijskega preverjanja pripelje mlado ženo iz Tajske ali Ukrajine – tu nam »zdrava kmečka pamet« prišepne, da si možakar zagotovo zasluži ljubezen in da ni nič narobe, če se ona s tem tudi malo okoristi. Tako kot ni nihče preverjal pristnosti zveze med Melanijo in Donaldom Trumpom, je tudi ne preverjajo pri naših »uspešnežih«. V razredni družbi se motivi premožnih ne preizprašujejo, delavke pa morajo pred državo zagovarjati celo svojo ljubezen do partnerja.