Komentar / Jugoslovanski komunisti so to zmogli

dr. Bogomir Kovač

21. 7. 2023  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Srečanje članic Nata v litovskem glavnem mestu Vilni julija 2023 ne bo obveljalo kot prelomno. Lansko v Madridu je ponudilo nov strateški koncept zavezništva, letošnje se je zadovoljilo s preučevanjem njegove implementacije. Dokončno ustoličenje Nata kot globalne operativne vojaške sile je očitno rezervirano za washingtonsko srečanje prihodnje leto. Ukrajina je bila v Vilni sicer v političnem ospredju, Nato in G-7 sta z njo zgolj utrdila os enopolarnega sveta pod taktirko ZDA. Toda Washington potrebuje novi Nato na Pacifiku in Arktiki, zato je Biden prihitel v Vilno in Helsinke. Perfidnost Nata je njegova mehka obrambna moč. Dejansko pa je Nato že trideset let del velikih ameriških vojn. Vedno bolj postaja napadalna operativna formacija v obrambi ameriške globalne dominacije. Toda v Ukrajini se je Nato prvič zapletel v vojno z jedrsko velesilo. Zato tod ponuja zgolj orožje in kapital, Ukrajina pa žrtvuje svoje ljudi in ozemlje. V Nato ne more, dokler traja vojna. Miru pa ne sme skleniti, dokler ne zmaga. Past je popolna, krog pa zaprt. In Slovenija je del te zatohle zahodne perverznosti.

Naredimo korak nazaj. Nato ima ob ustanovitvi leta 1949 v povojni Evropi podobno vlogo kot Marshallov plan. ZDA želijo odigrati drugačno vlogo kot leta 1919 na pariških mirovnih pogajanjih. Takrat so vsevprek prekrojevali politične meje držav in ekonomsko sankcionirali poražence, oboje pa je tlakovalo pot v drugo svetovno vojno. Tako že leta 1944 v Bretton Woodsu z naborom zavezniških držav, tudi Titove Jugoslavije, postavijo temelje novega mednarodnega ekonomskega reda. Namesto velikega mirovnega sporazuma je Evropa tokrat dobila Marshallov plan in Nato. Prvi je kot razvojna pomoč pokril ameriške ekonomske interese. Drugi je bil paravan za vojaško podreditev Evrope. Oba sta bila branik pred širjenjem socialistične ureditve in komunističnih idej v zahodni Evropi. Američani so skupaj z

Britanci hitro zavrli francosko nemško idejo o politični uniji, dobili smo zgolj ekonomsko EU. Z Natom pa so omejili smiselnost vojaške suverenosti držav. EU je z Natom dobila pokritje za svoj želeni mir, ZDA pa sredstvo za njeno podreditev. Preprosto, brez vojaške suverenosti ni politične, brez politične pa ne ekonomske. Stara formula za nove čase.

Konec hladne vojne, razpad socializma in SZ, tudi varšavskega vojaškega pakta bi moral po letu 1990 voditi k razpustitvi Nata. Gorbačov je predlagal novo varnostno arhitekturo skupne Evrope in pogorel. ZDA niso želele povezovanja Rusije in EU, aranžmaji med Natom in Rusko federacijo leta 1997 so bili zgolj dimna zavesa. Širitev EU in Nata proti vzhodu je postala realnost. Jelcin jo je deset let pred Putinom označil kot vojaško grožnjo, Kissinger in Brzezinski pa kot strateško napako ZDA. Ukrajino so v Washingtonu zelo zgodaj določili kot »nevralgično točko« odnosov z Rusijo. Vse drugo je zgodovina dveh razlag. Po prvi je širitev Nata kontrapunkt stare agresivnosti Rusije po Putinovem prevzemu oblasti. Za druge sta ruski vojni v Gruziji in Ukrajini posledica ameriškega podpihovanja političnih nemirov in napovedi širitve Nata v jedrno zaledje Rusije. Politika Nata in ZDA je v obeh primerih sporna.

V Vilni so letos Ukrajini obljubili in ponudili vse razen neposrednega vstopa v zvezo, od posebnega vojaškega partnerstva in brezpogojne podpore do končne zmage. Tudi EU je napovedala bližnjice priključitve, čeprav tudi tu brez časovnic. Toda vstop Ukrajine v Nato in EU je najbolj tvegana zgodba prav za Bruselj. Nekaj zaradi visokih ekonomskih stroškov, še več zaradi novih političnih tveganj in trenj. Dejstvo je, da finančne zaveze o dveh odstotkih BDP za vojne izdatke (Wales, 2024) izpolnjuje zgolj 11 držav od 31. Dokler ZDA pokrivajo skoraj tri četrtine stroškov Nata, lahko odločajo o vsem. Toda mnogi v ZDA so prepričani, da je Nato nepotrebno zapravljanje ameriškega kapitala za tuje interese. V EU bi mnogi raje oboroževalni denar namenili socialni državi. Če je Nato bolj posrednik vojne kot miru, EU pa je v temelju mirovni projekt, bi morali v Vilni iskati poti do miru. Če bi bil Nato resnično obrambna zveza, bi to morala biti njegova temeljna zaveza. Zgodovina dokazuje, da je edino politični mir porok ekonomskega napredka. Oboje je tudi edina primerjalna prednost EU. Njeno poslanstvo je globalna razorožitev sveta in ne njegova militarizacija.

Realnost je večplastna, alternative pa tudi. Ukrajina je že danes del Natovih vojnih struktur glede orožja, zaledne vojaške pomoči, skupnega urjenja, čeprav formalno ostaja zunaj. Torej bi lahko imela podobno vlogo kot Izrael. Tudi nevtralni status Ukrajine ne bi smel biti anatema, četudi ga predlaga tudi Moskva. Danes imajo takšen položaj Avstrija, S. Irska in Malta in nihče ne govori o omejevanju njihove svobodne izbire. Mar ni Nemčija politično preživela po drugi svetovni vojni z dvojno suverenostjo in jamstvom velesil, ker so takrat cepitev priznali kot edino realno možnost. Podobni zapleti so ostali gradniki miru na Irskem, med Kitajsko in Tajvanom, Severno in Južno Korejo, tudi na Kosovu … Dokler EU pristaja na genocidno politiko Izraela do Palestincev in bodo ameriški zločini v Iraku in Afganistanu ostali nekaznovani, bo Nato torišče zahodne hipokrizije in lažne morale. Odnos do Ukrajine v Vilni je izvrsten dokaz tega.

V Vilni so se vsi zavzemali za večji in močnejši Nato, da bo svet varnejši. Toda večji in agresivnejši Nato dejansko ogroža svet. Vodi v militarizacijo in ne miroljubno koeksistenco sveta, pomeni demontažo temeljnih ciljev in namenov EU. Vstop Ukrajine v Nato in EU je za zdaj bolj problem kot rešitev. Si Slovenija z novo vlogo v Združenih narodih upa obrniti list k politik