Komentar /  Kako se cvremo

Janko Lorenci

28. 7. 2023  |  Mladina 30  |  Kolumna

V Maroku izginjajo oaze, v Avstraliji umirajo koralni grebeni, Španiji (in vsemu Mediteranu) grozi, da bo postala pustinja. Visoko na severu gorijo velikanski gozdovi, morski tokovi se premeščajo, oceani se zvišujejo in že požirajo nizke atole, tudi v Sloveniji v neurjih padajo celotna polja dreves. Taka je nova podnebna realnost. V prejšnjo, bolj predvidljivo in manj surovo, se ne bomo več vrnili. Na kočljivem pragu smo.

Vremenski ekstremi mučijo vse celine. Niso novost, a po novem so silovitejši, pogostnejši in daljši. Podnebje se spreminja, ker se planet segreva – ves, ne samo zrak, ampak tudi kopno in oceani. Segreval se bo naprej, dokler človek ne bo nehal na veliko kuriti nafte, plina, premoga in izsekavati gozdov.

Povezava neznosne, dobesedno ubijalske vročine in globalnega segrevanja je očitna. Zato je razumljivo, da se ta čas vse vrti okoli podnebne krize. A okolje propada v celoti: vrste izumirajo, led izginja, prst je marsikje tako izčrpana, da služi rastlinam, kot je rekel nekdo, samo še kot mehanska opora, vse drugo opravi človek s kemijo. Zato slabšanje okolja ogroža vse – gospodarstvo, demokracijo, mir, življenje na stotine milijonov ljudi … Življenje vseh bo težje.

Relativne stabilnosti okolja je konec, pravijo različne znanosti. Končuje se dokaj mirno, predvidljivo podnebje holocena, obdobja, v katerem se je razvila vsa naša civilizacija. Stopamo v nepredvidljivi, očitno nevarni antropocen, poimenovan po človeku; kakšen in kako dolgotrajen bo, je odvisno od nas. Novi, surovejši normalnosti se bo treba nekako prilagoditi, v kmetijstvu na primer brez odlašanja z namakanjem, zadrževalniki vode, mrežami proti toči, novimi kulturami in sortami itd. Hrana se bo dražila, v revnejšem svetu marsikje že stradajo.

Ta čas po kapljicah, a že boleče okušamo, v kakšni apokalipsi bodo čez 20, 30, 50 let živeli naši potomci, če bomo mi še vtikali glavo v pesek. Pogrezamo se v podnebje, v kakršnem človeštvo še ni živelo. Številne spremembe prehitevajo tudi najbolj črne znanstvene napovedi. Živa bitja se jim zato ne utegnejo prilagajati.

Tako pridemo do neznosnega absurda.

Že lep čas ni dvoma, da pospešene podnebne spremembe povzroča človek. Prav ta človek pa ob vseh teh grožnjah v osnovi ostaja križem rok – še naprej spušča v atmosfero več in več toplogrednih plinov in počasi cvre svet in sebe. Vse se še naprej vrti okoli ekonomije, sociale, geopolitike, kulturnih in pravih vojn. A središče javne pozornosti bi moralo najkasneje od preloma tisočletja postati okolje. To je absolutna prioriteta, saj je od nje odvisno vse drugo.

Množice začenjajo to čutiti in vanje se tihotapi pritajen strah. Čedalje več ljudi občuti udarce narave tudi neposredno, na svoji koži. To nas bliža trem pogojem, katerih izpolnitev je potrebna za prelom odnosa do narave: priznanje, da so podnebne spremembe realnost, da nas prizadevajo in da smo, tretjič, pripravljeni kaj narediti, se zmigati. Ta čas za silo izpolnjujemo prvi in drugi pogoj, miganja še ni. Skratka, splošna ekozavest se dviga, a počasi – prepočasi.

To zamujanje spremlja glede na ostrino problematike prav neverjetna negibnost politike. Sistem, ki bolj ceni dobiček kot okolje, pušča nedotaknjen, nizko obdavčenim energetskim koncernom pa kljub grozljivim sušam, vročini, poplavam, viharjem … dopušča, da črpajo in prodajajo vedno več fosilnih goriv in služijo bilijone. Tako ravna, ker je preveč prepletena s kapitalom, hkrati pa se boji, da bi ji množice zamerile omejitve, potrebne za reševanje okolja.

Položaj tako ostaja tragikomičen, s poudarkom na prvem. Ekološke nevarnosti poznamo, se jih bojimo. Imamo dovolj denarja, znanja in tehnologije (za obnovljive energije), da bi lahko preprečili najhujše. Ni pa politične volje. Tudi zato, ker politiki večinoma spadajo v tisto vplivno manjšino, ki misli, da je sama kljub propadanju okolja varna.

To deloma drži – za zdaj nismo vsi v enaki godlji. Krizo okolja najbolj občuti svetovni, manj razviti jug, ki zato z migracijami sili na sever. Velike so tudi razlike v razvitih državah. A sčasoma se bodo nevarnosti in stiske izenačile, ker je svet vezna posoda, in v godlji bomo vsi, severnjaki in južnjaki, bogati in revni. Vso vplivno manjšino – upajmo – pa utegneta prej, kot si misli, doleteti upor in kazen množic. Eksistenčna stiska, strah in jeza so vnetljiva zmes.

Vsekakor se politika brez pritiska od spodaj ne bo dovolj zmigala. Njena otrplost je zajamčena pot v katastrofo. Če bi bila ekološka kriza naravni pojav, človek pa nemočen, bi bila pasivnost politike oprostljiva. Ker bi pogrezanje lahko ustavila, je njena negibnost (velja tudi za evropsko in našo politiko) strahotno neodgovorna in v osnovi zločin proti človeštvu. Toliko bolj, če pomislimo, da bi lahko osem milijard ljudi v spopadanju z ekološko krizo naposled res postalo človeštvo – ne samo tekmujoča, razdrobljena in sprta, ampak sodelujoča skupnost.

Ne vemo, ali so nekatere pogubne spremembe (npr. uhajanje metana iz talečega se permafrosta) že nepovratne. Vsekakor se strašno mudi. Noam Chomsky misli, da živimo v najnevarnejšem trenutku zgodovine. Tudi podnebna znanost jasno pravi: hazardiramo, časa zmanjkuje, a še se lahko rešimo – ne v nekakšno nekdanjo idilo, ampak tako, da postopoma ustavimo slabšanje okolja.

Nujen pogoj za to je tudi mir – z vojnami sodelovanje sveta in upočasnitev ekokrize nista mogoča. Zakaj ne bi v tem izrednem, eksistenčno prelomnem času tudi Slovenija storila nekaj zase in za svet? Zakaj ne bi, enkrat ne siva, poslušna miš, predlagala svoji Uniji, naj Bidnu in Zelenskemu sporoči, da bo evropska skupnost nehala pošiljati orožje Ukrajini, če se še letos ne bodo začela mirovna pogajanja. To bi najbolj koristilo Ukrajincem.