Komentar / Sodni dan à la carte

Janko Lorenci

4. 8. 2023  |  Mladina 31  |  Kolumna

Strah je močno čustvo, lahko te uniči, lahko te reši. Po drugi svetovni vojni je svet zapljusnilo več valov kolektivnega strahu – strahu pred jedrsko vojno, terorizmom, korono, ekonomsko-socialnimi krizami … Vsi ti valovi so se dvigali na ozadju neštevilnih individualnih strahov.

Zdaj je tu še podnebni strah – mešanica strahu, občutkov krivde, jeze, nemoči. Podnebni strah je podvrsta okoljske tesnobe, najbolj v ospredju zato, ker so posledice podnebnih sprememb najočitnejše in najbolj boleče. To novodobno občutje se širi po vsej obli in poglablja, saj slabšanju okolja ni videti konca. Ta strah bo obvladoval našo prihodnost.

Gre za racionalen, ne bolezenski ali bolesten strah, saj je nevarnost stvarna. Reakcije nanj so različne; ustrezne, pretirane, bolestne ali pa jih sploh ni. Če strah sproži obrambne ali preventivne akcije, je lahko tudi zdravilen. Pri podnebnem strahu rade nastopajo skrajnosti. Ena je zanikanje podnebnih sprememb. Druga skrajnost je fatalizem – bo, kar bo. Kaj je slabše, je težko reči – obe skrajnosti vodita v negibnost, sprijaznjenost z usodo.

Fatalizem je tudi zasluga tistih, ki slikajo podnebno krizo v najbolj črnih barvah, oznanjajo neizbežni sodni dan in ljudem tako jemljejo voljo, da bi se angažirali. Črnih prerokov mrgoli na družabnih omrežjih, a doma so tudi v resnih medijih, čeprav je okolje v tako slabem stanju, da dramatiziranje res ni potrebno. Hkrati kak medij samo izjemoma prizna, da je kriza okolja v bistvu kriza družbe z demokracijo vred.

Pravo pot med skrajnostma ubira podnebna znanost; nevarnosti so hude, pravi, na prelomnici smo, časa zmanjkuje, vendar je apokalipso še mogoče preprečiti, če se bo ves svet pošteno angažiral.

Strah v družbi ni porazdeljen enakomerno. Glavna ločnica poteka med množicami navadnih zemljanov in odločevalsko elito, sestavljeno zlasti iz politike in gospodarstva oziroma lastnikov kapitala. V ekološki krizi se jasno kaže, kako problematična je ta »elita«. Najbolj kriva v njej je politika, ki ji je zaupana celota razvoja, je odgovorna ljudstvu in oborožena s pristojnostmi, s katerimi lahko obrzda gospodarstvo, tudi energetske velikane. Vendar ostaja glede na ostrino ekokrize kot celota negibna, čeprav so v njej razlike. Desnica, zlasti skrajna, podnebne spremembe v glavnem zanika ali vsaj sistematično ignorira ( je Janša kdaj omenil ekokrizo?), leva sredina jih načeloma priznava, a ostaja bolj ali manj križem rok. Globalno je najbolj neodgovorna politika na Zahodu (torej tudi naša), že zato, ker je Zahod velikanski onesnaževalec, ker je doslej najbolj segrel planet in ker je najbolj razvit, tako da bi lahko naredil največ. Gospodarstvo, za okolje praviloma slepo in gluho, sicer ni odgovorno za celoto razvoja, a ravna skrajno kratkovidno, saj bo polna ekokriza sesula tudi njega. Je tudi največji onesnaževalec.

Skratka, ta dvojec nas vodi, hkrati pa je glavna ovira, da bi preprečili podnebno katastrofo. Ponovimo: vodijo nas politični pritlikavci, izjem v vrhovih politike tako rekoč ni. Tega, da so ravnodušni do prebivalstva, smo vajeni. A kako so lahko sprijaznjeni s tem, da bodo zaradi njihove otrple, cinične neodgovornosti trpeli in umirali tudi njihovi otroci, vnuki? Največ, kar zmorejo, je pomoč tistim, ki so jih vremenske ujme najbolj prizadele. Morali pa bi skrbeti predvsem za dvoje: za prilagajanje že nepovratno spremenjenemu podnebju in za upočasnjevanje ekokrize – torej stopiti na prste energetskim velikanom, paziti na večjo enakost, da bi ljudje laže sprejemali ekološke omejitve, in opustiti noro oboroževanje in vojskovanje.

Spričo ohromelosti in neobčutljivosti »onih zgoraj« so upanje za zasuk predvsem množice navadnih ljudi, bolj prizadetih, bolj ogroženih in večinoma bolj prestrašenih, s tem pa ekološko bolj motiviranih od »elite«. To razpoloženje se bo s prihodnjimi hudimi leti še stopnjevalo. Gre za pomembno, daljnosežno spremembo, pospešeno zlasti z letošnjim poletjem neznosne vročine, požarov, poplav, neurij. Takih udarcev ranjene narave ni še nikoli tako boleče občutilo toliko ljudi na vseh, tudi najrazvitejših koncih planeta. To bi moralo biti prelomno leto.

Novo razpoloženje množic je zdaj tik pred tem, da se prelije v oster ekološki pritisk predvsem na politiko, a tudi na gospodarstvo, saj bo potem politika laže pritisnila nanj. Nekaj lahko k temu prispeva spontanost – kombinacija stiske, strahu in jeze mnogih – svoje pa bo morala storiti tudi civilna družba. Ostrina podnebne krize prav sili vse njene dele, da se ekološko povežejo in ciljno usmerijo pritisk na politiko. To velja tudi za različne skupine in združenja, ki tako ali drugače skrbijo za malega človeka (sindikati, gasilci, zdravniki …). Išče se ekološka osvobodilna fronta.

Z drugimi besedami: skrajni čas je, da se podnebni strah preseli tudi v odločevalsko elito. Podnebna kriza nam razločno govori, kako ranljivi in soodvisni smo vsi (denimo v razmerju podeželje – mesto, gospodarstvo –negospodarstvo, države med seboj). Vetrovi, vode in ogenj se ne menijo za državne meje – ekološke suverenosti ni. Sedanja civilizacija hiperprodukcije, zametavanja, kričeče neenakosti in pogubnega zažiranja narave očitno ni združljiva z varnim preživetjem.

Inercija statusa quo je mogočna, a nas vse rine v apokalipso na obroke. Ponavljamo za znanostjo: nikakor ni vse izgubljeno, a časa zmanjkuje. Vendar ne vemo, ali bo množični podnebni strah postal zdravilen še pravi čas.

Napravimo primerjavo. Strah pred medsebojnim uničenjem je doslej preprečeval jedrsko vojno in konec civilizacije. Pred jedrsko norostjo nas je varoval spomin na Hirošimo in Nagasaki, zdaj nas svarijo požgane pokrajine, vroči oceani, ubijalska vročina. Bo podnebni strah podobno zdravilen kot jedrski? Če ne bo, smo očitno vrsta, nagnjena h kolektivnemu samomoru.