Komentar / Finančnopravna ničevost

dr. Bogomir Kovač

28. 7. 2023  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Ministrstvo za finance je sredi julija 2023 dalo v javno obravnavo nov, toda že tretji zakon o razlaščenih imetnikih bančnih delnic in obveznic. Hkrati pa je v državni zbor vložila predlog zakona tudi SDS. Prvi govori o pravicah sodnega varstva razlaščencev, drugi o izplačilu nadomestil. Razlika o namenih enega in drugega predloga je očitna. Vlada si prizadeva, da bi s pravnimi zapleti plačilo odložila, opozicija jo konkretno zavezuje k poplačilu. Prvi bi se radi izognili novim fiskalnim obremenitvam države, drugi bi sedanjo oblast najraje finančno potopili. Razlaščenci so v obeh primerih predmet in vir vedno novih politično-ekonomskih manipulacij. Dejansko bi razlaščenci potrebovali pravno varstvo za takojšnji začetek poravnave te neverjetne konfiskacije svojega premoženja. Komunistični duh je očitno navdihnil tudi finančne apologete neoliberalnega kapitalizma in jim zavdal, od EU navzdol. Saga o problematični bančni sanaciji se tako nadaljuje, politične igrice strank z usodo državljanov pa tudi.

Vladni predlog govori o sodnem varstvu bančnih razlaščencev. Opredeljuje pot, kako naj ravnajo razlaščenci in vlada, če in ko bodo vlagali tožbe. Nastal je na temelju vrste predhodnih sodnih odločb in sodb, od ustavnega do evropskega sodišča (ESČP). Osrednji spor so sodišča vseskozi videla v pravnem varstvu imetnikov vrednostnih papirjev, kršitvi človekovih pravic. Manj jih zanimata brezvestni državni izbris in odvzem premoženja državljanov. Gre za vprašanje, kaj naj bi ljudje, imetniki »kvalificiranih obveznosti bank« (delnic, podrejenih obveznic …), sploh dobili, če bi banke končale v stečajih. Načeloma ne bi smeli kot upniki izgubiti več kot ob stečaju. Če bi dobili manj, potem bi lahko zahtevali odškodnino. Toda dobili niso ničesar. Semenj te finančnopravne ničevosti tiči v preprostem dejstvu, da morajo razlaščenci državi dokazovati, da je bila konfiskacija njihovega premoženja neupravičena in nepravična, tudi nezakonita. V tisti politično razvpiti in hkrati klavrni sanaciji bank pod taktirko ECB in Bruslja je bilo fiktivno vse, namišljeni stečaji bank, vrednotenja bank, prenosi in odpisi dolgov, le dobički in dividende bank, pa kupnine ob njihovi prodaji in razlastitev ljudi so bili sila realni. Po desetih letih je fiktivna tudi odgovornost vpletenih odločevalcev sanacije slovenskih bank, le stanja na računih razlaščencev so dejstva. Peta vlada zapored pa še kar naprej nadaljuje poniglavost prejšnjih.

Dosedanji pristopi države so bili politično-ekonomsko, pravno in finančno sporni. Vseskozi smo na eni strani opravičevali evropske in domače izredne ukrepe sanacije bank, hkrati pa na koncu iskali povsem zgrešene rešitve. To velja tako za možnosti odškodninskih tožb zoper BS in tudi različne odškodninske sheme države. Političnim in pravnim neumnostim in sprenevedanju ni videti konca. Institucionalna ureditev in neodvisnost centralnih bank, poseben status ECB in tudi BS znotraj monetarne unije ne dopuščajo poplačil morebitnih odškodnin, ne pravno in ne finančno. Različne voluntaristično določene odškodninske sheme, nekakšni pavšalni zneski nadomestil z različnimi izločilnimi kriteriji pa so šolski primer kršitve enakosti in enakopravnosti. Novi zakon se je temu navidezno izognil, zapletel pa drugod. Sedaj imamo nekaj uporabnih pravnih bližnjic (kolektivno odškodninsko tožbo, pa združitev pravd, vzorčni postopek …), tudi jasno finančno odgovornost države (vlade) namesto BS. Toda nekakšen odbor neodvisnih strokovnjakov bo presojal, ali so bili ljudje v bančni sanaciji sploh oškodovani, kako in za koliko. Oboje bo potem šele temelj za morebitno poravnalno shemo. Bistvu problema se torej izogne, večina členov pa se vrti okoli postopkov, dostopa do informacij in podobno. Kot da je problem asimetričnost informacij in ne asimetrija krivic glede odvzetega premoženja.

Predlog alternativnega zakona SDS ima povsem drug namen. Ureja izplačila nadomestil za razveljavljene vrednostne papirje bank v večinski lasti države. Zagovarja povsem drugo logiko pri sanaciji bank. Govori o odgovornost države in zahteva potrebno zaščito manjšinskih delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic, ne velikih institucionalnih družb, temveč fizičnih oseb. Informacijsko neravnotežje zadeva nepoučene vlagatelje, ki so bili glede varnosti svojih naložb v državnih bankah zavedeni. Ob fiktivnih predpostavkah stečajev bank pa so bili oškodovani z enostranskim, nesorazmernim in pretiranim ukrepom razlastitve in izbrisa celotnega premoženja. Zato zakon predlaga preprosto rešitev, nadomestilo izgubljenega premoženja po primerljivih nominalnih vrednostih delnic in kupljenih obveznic z ustreznimi obrestmi. Hkrati pa se upravičenci odpovedujejo višjim zahtevkom in drugim postopkom proti državi. Kratko in jasno, v devetih členih.

Seveda, prvi zakon ščiti državo in odlaša z rešitvijo, drugi prinaša razlaščencem ustrezno zadoščenje. Po desetih letih vemo, da sta bili evropska in domača sanacija bank politično-ekonomska poniglavost par excellence. Slovenija je bila na eni strani del nevarnega eksperimentiranja EK in ECB, hkrati pa je država brez posebnega sramu grobo sankcionirala lastne državljane. Alenka Bratušek, Uroš Čufer in Boštjan Jazbec niso nikoli prevzeli odgovornosti za nastalo šlamastiko. In bilo bi prav, da se po popravah starih komunističnih zablod in krivic poravnajo tudi novodobne poniglavosti. Če odštejemo politikantsko navlako, je predlog SDS pravičnejši in odgovornejši od vladnega.

Alternativne poti sanacije slovenskih bank so bile mogoče, če bi zanje imeli znanje in pogum. Podobno kot bi morali že zdavnaj priznati politično krivdo in ljudem vrniti zaplenjeno premoženje. Ko »janšizem« vrača zaupanje v pravni sistem, postaja kriza liberalne levice resnično akutna. In dokler bo tako, nam ne bo lahko.