Komentar / Mizoginija in kultura brisanja

Vlado Miheljak

4. 8. 2023  |  Mladina 31  |  Dva leva

»Moti me, da živimo v patriarhalni družbi, polni mizoginije in seksizma. ... Moti me, da se moškim strokovnjakom ne sme reči, da so napisali študijo, ki odpira možnost sistemske korupcije, ženskim strokovnjakinjam pa se lahko reče karkoli. Moti me, da ima Mladina mizogine moške kolumniste, predvsem pa me moti, da se to ne bo nikoli spremenilo.«
— Barbara Rajgelj (Facebook, 28. 7. 2023)

Spomnim se časov, ko tudi v Skandinaviji in na liberalnem Zahodu še ni bil v obtoku pojem politične korektnosti, a se je besednjak že začel spreminjati. Tudi v Jugoslaviji. Kar naenkrat ni bilo več primerno uporabljati besede Cigan/cigan. Še vedno pa je občevalni jezik prenesel ciganski golaž, cigansko glasbo, ciganski ples itd. ... In tudi sami pripadniki etnične skupnosti so sebe imenovali in se prepoznavali kot Cigane. Uradno pa so se začeli naslavljati kot Romi. Kako torej? No, domislica iz tistega časa (ki so si jo izmislili oni sami!) je šla nekako takole: »Kaj ste torej vi, Cigani ali Romi?« in odgovor: »Mi navadni smo Cigani, Romi so oni, ki so v partiji.« Ekonomija šale je bila več kot jasna in očitna.

V zvezi s tako imenovano politično korektnostjo so stvari res pobegnile z vajeti. Sedaj se ne le čistijo in deratizirajo aktualni jezik, forma in vedenjski vzorci, ampak se resno preigravajo vsebine kulturne dediščine. Znano je, kako so cenzurirali film V vrtincu (Gone with the Wind, 1939). Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je bila ocena korektnosti izvzeta iz konteksta časa, v katerem je nastal. Kar pomeni, da se ne le s standardi, ampak tudi s predsodki in stereotipi sedanjega časa spopadamo s standardi, predsodki in stereotipi časa nastanka filma. Je večji del literarne klasike politično korekten? Absolutno ne. A še huje je na najobčutljivejšem mestu, v literaturi za otroke. Večina pravljic ne prenese strogega cenzorskega pregleda varuhov politične korektnosti. Psihoanalitik Bruno Bettelheim je postavil zanimivo tezo, da so Andersenove pravljice problematične, ker je v njih odsotna moralna arbitraža oziroma moralni apel. Obratno pa, da brata Grimm v izteku zgodbe vselej nagradita dobro in kaznujeta slabo (Rdeča kapica, Trnuljčica, Sneguljčica, Janko in Metka ...). A cena za to je neizogibna nekorektnost v karakteriziranju likov (groznih žensk, hudobnih mačeh, čarovnic, ob praviloma odsotnih ali brezbrižnih očetih ...) Ampak O. K. Saj je vedno in na vseh področjih tako. Poznate dober vic, ki je politično korekten? Kdor ne razume, kako se je zapletel liberalni svet politične korektnosti, naj si ogleda odlično nadaljevanko Orkester (Orkestret, 2022), posneto prav na kraju zločina iz naslova korektnosti. Na Danskem. Na duhovit način pokaže, kako večji del zahodne liberalne civilizacije fasciniranost s korektnostjo preprosto zaigra.

Sam sem v dolgoletni publicistični prisotnosti v medijskem prostoru pokasiral že marsikaj. No, nihče pa me še ni označil za mizoginega moškega. Barbara Rajgelj je na terenu, kamor ne sežeta moj bralni domet in dostop (Facebook), naredila prav to. Ampak O. K. Ni toliko problem oznaka kot taka. Torej, da nekoga označiš za mizoginega moškega ali pa magari za fašista. A če in ko to izrečeš, se analiza in argumentacija ne moreta in ne smeta končati, ampak zares šele začeti. Zato navržena zmerljivka brez utemeljitve ni znak analitične in kritične moči, ampak prej hude intelektualne lenobe. Barbara Rajgelj se obesi na moj stavek iz prejšnje kolumne, da (v primeru vplivnice Tine Gaber) »problem nastane, ker ne gre za zgolj eno od starlet, ki kraljujejo na družbenih omrežjih, ampak za premierovo partnerko, ki si ni in ki ji (predvsem) niso odredili mej, ki sledijo iz vloge aktualne partnerke aktualnega premiera«. Kje vidi tu mizoginijo? Pustimo ob strani neslanosti, banalnosti in plitvosti, ki jih Tina Gaber lušči. In tudi to, da se je skozi noč (verjetno zaradi samopromocije) prelevila v glasno civilnodružbeno aktivistko. To je pač njena pravica. A pomešala je vloge. Enkrat nastopa kot spremljevalka predsednika vlade na uradnih dogodkih doma in v svetu. Drugič kot aktivistka kritiko nameni delovanju vlade in podsistemov. Ob tem se (tudi Mladina je pisala o tem) kot civilnodružbenica sprehaja »v šlapah« po vladni palači kot kakšna Mirjana Marković v Miloševićevi eri, neformalno vodi različne ad hoc sestanke, ki jih potem morajo drugi pokrivati. Ampak dejansko ni zares problem Tina Gaber, ampak Golob, ki se ne zadovolji z ugotovitvijo, da je njegova zasebna partnerka odrasla oseba z avtonomno voljo in stališči ... In pika. V naslednjem hipu v svojstvu premiera (!) pokrije njene (sicer slabe) argumente in povozi stroko, češ, »treba bo poiskati boljše rešitve«. Kar je najmanj konflikt interesov. A naj se sliši še tako mizogino, Tina Gaber je za splošno javnost pomembna samo v razmerju do partnerstva s premierom Golobom; večina nas onkraj te zveze ni in ne bi nikoli slišala zanjo. Pa spol tu ne igra prav nobene vloge. Tudi če bi imel Golob partnerja, bi veljalo enako. In tudi če bi svoj čas na tak način posegal v prostor javnosti na primer partner Alenke Bratušek.

Najbolj moteče v tej zadevi pa je, da se vse bolj utrjujejo eni kriteriji za »naše« in drugi za »vaše«. Si predstavljate, da bi partnerka bivšega premiera Janše na tak način posegala v prostor javnosti!? Vsi tisti, ki sedaj zganjajo nekritično apologijo skrajno banalnih in hkrati problematičnih izpadov partnerke aktualnega premiera ali na primer odvratnega populizma (pa ne zaradi rdečih čevljev) predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, bi partnerko bivšega premiera neusmiljeno pribijali na križ. Tako kot po drugi strani ti isti pribijajo na križ kralja Instagrama Pahorja.

Upravičeno, kajpak.