Komentar / V slepi ulici

dr. Bogomir Kovač

4. 8. 2023  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Strateški trikotnik ZDA-Kitajska-EU je dolgo veljal za vzorčni primer globalizacije. Trgovinsko, proizvodno in finančno povezovanje je prinašalo korporativne dobičke Zahodu in omogočilo hiter razvoj Kitajske. Globalizacija verig vrednosti in liberalizacija poslovnih tokov sta bili preprosto v interesu razvitega sveta. Kitajska je postala svetovna tovarna zahodnega neoliberalnega kapitalizma. Toda nato je v dobrih 20 letih postala nosilka sodobnih tehnologij, iz podrejene partnerice se je razvila v osrednjo tekmico ZDA. EU se je znašla v političnem in razvojnem precepu. Politično stoji na strani ZDA, ekonomsko pa je vezana na Kitajsko. V tem precepu postaja geostrateško vse manj pomembna. Politično jo teži nova blokovska delitev ameriškega unilaterizma, ekonomsko pa vse spornejša globalizacija. Ekonomski partnerji niso nujno tudi politično-vojaški zavezniki in nasprotno. Razlika med geopolitičnimi cilji in geoekonomskimi možnostmi postaja očitno vse usodnejša. V globalizacijskem trikotniku še najbolj za EU.

Ukrajinsko-ruska vojna je očitno odločilno zarezala vanj. ZDA in EU brezpogojno podpirajo Ukrajino, Rusija in Kitajska sta ostali na drugi strani. Dejansko se ZDA in EU posredno že spopadajo z Rusijo in Kitajsko. Politično gre za novo blokovsko delitev, za ekonomiko izključevanja. Globalizacija, nasprotno, temelji na tržni liberalizaciji, močni tehnološki in proizvodni, finančni in tržni povezanosti. Kitajska je četrta najmočnejša trgovinska partnerica ZDA. Toda ameriški trgovinski primanjkljaj s Kitajsko je bil leta 2022 skoraj 400 milijard, domala tretjina celotnega primanjkljaja. Zato so ZDA pod Trumpom začele dejavno protekcionistično politiko, Biden je trgovinsko vojno še razširil na visoke tehnologije, finančne naložbe in korporacije. Kitajska je delno odgovorila s protiukrepi. Toda ekonomsko-poslovna mreža, s katero sta državi povezani, je preprosto pregosta, ekonomska soodvisnost prevelika. ZDA in Kitajska so dejansko obsojene, da so hkrati ekonomske partnerice in politične nasprotnice. Toda dilema ni preprosta. V Washingtonu prevladuje prepričanje, da Kitajska ogroža ameriško hegemonijo. V Pekingu menijo, da ZDA diplomatsko, ekonomsko in vojaško ogrožajo Kitajsko, da je Tajvan druga Ukrajina. Do kam lahko gredo ZDA v obrambi svoje hegemonije, kje so meje stopnjevanja napetosti za Kitajsko? Stopnjevanju napetosti ni videti konca.

EU je v še težjem položaju, saj sta s Kitajsko osrednji trgovinski partnerici, njuna medsebojna ekonomska odvisnost je veliko večja od ameriško-kitajske. Na Kitajsko gre desetina evropskega izvoza, od tam pride v EU petina uvoza. Ekonomska soodvisnost je tolikšna, da je zlahka preglasila nekatere politične trke zaradi človekovih pravic, socialnih in ekoloških standardov, nekaterih kitajskih naložb … Nemčija velja za največjo izvoznico, Nizozemska za uvoznico, vsakršno omejevanje ekonomskih odnosov s Kitajsko je osrednji problem tudi za Francijo. Po izbruhu vojne v Ukrajini se je EU znašla pod pritiski ZDA, politična retorika se je zaostrila, prevelika navezanost na kitajsko industrijo in ruske energente je postala razvojna težava. Globalizacija je bila dobra, dokler je koristila EU in ZDA. Ko je Kitajska zaradi nje uspešnejša in bolj konkurenčna, politična agenda zahoda postaja deglobalizacija. Za zdaj to velja bolj za trg kapitala kot trg blaga, bolj za trg dela kot trg storitev. Tudi von der Leynova rajši govori o zmanjšanju tveganj v bilateralnih odnosih kot o politično zaželenem gospodarskem ločevanju. Toda protekcionizem in ekonomski nacionalizem nista rešitev za EU, ameriška unipolarna svetovna ureditev pa ni sprejemljiva za Kitajsko. Za zdaj je jasno samo nekaj: Kitajska je manj odvisna od zahodnega sveta, kot je ta odvisen od nje.

Druga stran geostrateškega trikotnika je v marsičem plod zmedene geostrateške politike ZDA in EU. Morda o odnosih med Kitajsko in Rusijo še največ pove anekdotično sosledje. Ko je Rusija leta 2008 napadla sosednjo Gruzijo, je bilo to na dan odprtja letnih olimpijskih iger v Pekingu. Leta 2022 so v Moskvi z napadom na Ukrajino počakali na zaprtje zimskih olimpijskih iger v Pekingu. V 15 letih se je v njunih medsebojnih odnosih veliko spremenilo, še največ pa se je spremenilo v odnosu do ZDA in EU. Rusija vidi danes v Kitajski najpomembnejšo zaveznico, Kitajski ustreza, da Rusija v Ukrajini zaposluje ZDA in blaži pritisk na Peking. Kitajska je danes največja ruska ekonomska partnerica, Rusija je za Kitajsko razmeroma manj pomembna. Rusija gradi gospodarstvo na surovinah, Kitajska na visoki tehnologiji in proizvodnji. Tudi za oborožitev potroši danes Kitajska štirikrat več kot Rusija. Toda med Kitajsko in Rusijo na najdaljši meddržavni meji ni nobenih sporov. Državi vojaško tesno sodelujeta, obe imata avtoritarni pogled na politični kapitalizem. Nekaj razlik je v razumevanju suverenosti države. Na Rusijo in vlogo Krimskega polotoka gledajo Kitajci drugače zaradi Tajvana. Zato Kitajska ni podprla priključitve Krimskega polotoka in govori o soodgovornosti ZDA in EU za »ukrajinsko krizo«. Bolj ju veže zaupanje v »zavezništvo in prijateljstvo« kot podpisani sporazumi. Še en dokaz minljivosti zahodnih papirnatih tigrov.

EU svoj položaj v globalnem trikotniku rešuje z lastno dilemo. Ne more hkrati imeti enako dobrih odnosov z nasprotnima stranema, zato stavi na dvojno usmeritev. Do ZDA želi delovati kot politična unija, do Kitajske iščejo članice lastne bilateralne ekonomske rešitve. EU je tako v slepi ulici. ZDA ekonomsko delujejo proti EU in Kitajski, EU se politično ne more vezati na Rusijo in Kitajsko. Tako izgublja geostrateško vlogo in ekonomski potencial. Politično ji ustreza multilaterizem, ekonomsko pravičnejša globalizacija. Svet bi lahko postal podoben EU, če bi se EU spremenila. Stara modrost in večno vprašanje: kura ali jajce?