Komentar / Kako padajo drevesa

N'toko

4. 8. 2023  |  Mladina 31  |  Žive meje

Decembra 2022 so v ljubljanski Drami premierno uprizorili predstavo Kako je padlo drevo. Ta je govorila o prebivalcih ljubljanske soseske, ki so se postavili po robu gradbenemu projektu, da bi domače drevo obvarovali pred posekom. Pripovedovala je zgodbe o navadnih ljudeh, ki so se znašli v boju z oblastmi in bili grdo poraženi. Dramaturginja Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta takrat o svojem delu zapisala, da naš zgodovinski trenutek zaznamuje sobivanje dveh trditev: »Naš način življenja vodi v gotov propad človeške civilizacije.« In: »Počutim se, kot da ni mogoče nič narediti.« Dodala sta, da »ti dve prepričanji skupaj ustvarjata tesnoben občutek sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu«. Verjetno pa se nista zavedala, da je v času, ko so umetniki na gledališkem odru uprizarjali to tesnobno občutenje, isto gledališče že imelo v gradbeni dokumentaciji pripravljeno žaganje veličastnega kostanja pred vhodom. In da se bo že čez nekaj mesecev neuspešen upor prebivalcev z odra preselil v resnični svet. Ali je šlo za golo naključje, da se je sezona v Drami končala s posekom prebivalcem ljubega drevesa?

Upravljavci Drame in njihovi financerji na ministrstvu za kulturo zagotovo niso pomislili, da bodo julija 2023 Ljubljančani skočili v zrak zaradi podiranja enega starega kostanja. Šlo je le za rutinsko čiščenje terena pred gradbeno obnovo, ki prinaša nove prizidke in kleti …

Saj to ste hoteli, mar ne? Niso mogli uganiti, da bo ravno to nesrečno drevo postalo simbol nezadovoljstva z mestno politiko. Niso mogli predvideti, da bo po poseku stotin drugih starih dreves, ki so dajala senco v najhitreje segrevajočem se evropskem mestu, ravno tisto pred Dramo za ljudi kapljica čez rob. Zato naročnik projekta že v razpisni dokumentaciji ni predvidel scenarija, po katerem bi se kostanj ohranil, niti ni pomislil na ironijo sočasnega produciranja predstave o ljudskem boju za ohranitev dreves. A čeprav gre v veliki sliki za nepomembno dejanje, je prav ta poseg pri ljudeh okrepil občutke tesnobe – in to natanko na način, ki so ga šefom na njihovem lastnem odru uprizorili umetniki.

Če bi verjeli v moč umetnosti, bi morda pričakovali, da bodo na ministrstvu prisluhnili lekciji iz predstave in se izognili sporu z meščani. Lahko bi pokazali sinergijo z ljudsko pobudo in reorganizirali obnovo Drame tako, da se drevo ohrani. Namesto tega smo dobili jasen prikaz, kaj je dejanska vloga kulturne birokracije: to ni financiranje umetnosti, še manj iskanje sinergije z ljudstvom – njena funkcija je izvedba poslov. Umetnost je le stranski proizvod ekonomskega procesa, ki se mu reče gradbeni projekt. Je zadnja, najmanj pomembna (in zato tudi najmanj financirana) faza investicijskega cikla, v katerem se prek državnih funkcionarjev na ministrstvih sproščajo javna sredstva, ki se nato pretakajo v žepe gradbenih projektantov, mešetarjev in arhitekturnih birojev. Poglejte prerez investicij ministrstva za kulturo, pa vam bo jasno: slovenska kultura je posel z betonom. Njene stavbe niso namenjene ustvarjanju umetnosti, ampak temu, da se čim več materiala v čim krajšem času stlači na čim večje površine. Kostanj ni nikoli imel možnosti. Kot vsaka nacionalna kultura je tudi naša odraz državnega razvojnega modela. In ta od osamosvojitve temelji na javno-zasebnem gradbenem mešetarstvu. Prva generacija lokalnih vplivnežev je do veljave prišla s sekanjem, kleščenjem in betoniranjem, kulturniška arhitektura pa je končni, najbolj izčiščen izraz tega samodestruktivnega ekonomskega sistema, kjer se gradi zato, da se gradi – pa četudi se gradijo spomeniki lastni neumnosti. Sprehodite se do kateregakoli novejšega kosa kulturniške urbanistike, na metelkovsko ploščad, pred Cukrarno, Center Rog …

Najprej boste začutili, da ste na veliki razbeljeni betonski plošči, obdani z žarečim železom in steklom. Na njej je morda nekaj tegeljcev z malimi trpečimi grmiči, sem in tja kakšna klopca, ampak temeljna lastnost vsakega takšnega prostora je, da ni namenjen življenju. To so betonski spomeniki, abstraktni simboli, nastali v glavah dvornih arhitektov. Kdor jih je oblikoval, ni imel v mislih, da se bodo tam spontano zbirala in družila živa bitja – v mislih je imel mavzoleje, mogočne piramide sredi puščave, ki hranijo spomin na umrle. Tam se ne razvija kultura, pač pa se obeležuje njena smrt. Ustvarjalci to podzavestno čutijo in se znotraj teh institucij ne morejo ukvarjati z drugim kot z lastno dušečo nemočjo. Ozrite se po programih kulturnih ustanov in boste med razbeljenim železom in steklom videli eno samo prevpraševanje prihodnosti – predstave o sodobnih problemih, razstave o podnebnih spremembah, okrogle mize o demokraciji … Učinek vseh teh vsebin je seveda ničen. Vprašanja v prazno odmevajo v zaprtih sobanah, daleč od ulic in tovarn, kjer bi lahko imela kak učinek. Vse ideje, ki so tam izražene, so že mrtve, embalirane in varno pospravljene v kulturniške sarkofage. To je tisto, kar daje ustvarjalcem občutek »sočasnega gorenja in gašenja, kričanja in šepetanja, drvenja in stanja na mestu«. Sedemindvajsetega julija smo videli, kaj se zgodi, ko poskusijo prebivalci premakniti upor z odrov v resnično sfero finančnih interesov. Ko si upamo ogroziti pretok investicijskega denarja, nas oblastniki takoj opomnijo, kdo so v tej družbi resnični režiserji. Skupaj stopijo predstavniki vseh betonarskih uradov, od mestne hiše do ministrstva za kulturo in elitnih arhitekturnih birojev, da nas vprašajo: Kdo pa mislite, da ste? Kako si drznete zamikati naš posel – pardon, »nujno obnovo Drame« – iz začrtanih rokov? Kako lahko podvomite o najboljših namenih kulturniškega magnata Matevža Čelika, ki vam je vendarle namenil cel facebookovski sonet o svoji ljubezni do dreves (»Drevesa so živa bitja in naš odnos do njih je naša kultura …«)? Kako lahko insinuirate, da predlagana rešitev ni bila edina mogoča, ampak le poslovno najbolj ekspeditivna? Da ne bi bilo še kaj prostora za vprašanja, ki se postavljajo ob našem s simboliko prežetem kostanju, so na hitro zaključili razpravo z motorno žago. Morda pa sočasnost predstave Kako je padlo drevo in načrtovanega poseka ni mogla biti naključje. Kajti umetniki ne morejo več govoriti o drugem kot o svojem občutku nemoči pred nezadržnimi procesi uničenja, šefi pa ne morejo početi drugega kot še naprej sekati, klestiti in betonirati. Obe silnici se srečata v kulturnih institucijah. In te v svoji arhitekturni krutosti, v svoji iracionalni destruktivnosti in odtujenosti od potreb ljudi niso nič drugega kot umetniški izraz kapitalistične države.