Komentar / In čez leto?

Janko Lorenci

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Kolumna

Dežuje, naproti mi po robu ceste prihaja ženska z otrokom. Deček je smešno majhen, a pogumno korači po nizki, zanj visoki travi in čeblja. Kaj bo počel, ko bo velik, pomislim.

Bilo je dan po divjanju stoletne vode. Odplakovalo je hiše, uničevalo polja, lomilo mostove, sprožalo plazove. Še po TV je bilo strašljivo. A bili so tudi lepi prizori – gasilci do pasu v vodi z otroki v naročju, mirni poveljnik Šestan, mrgolenje prostovoljcev, žive verige, ki si podajajo pomoč za prizadete, vojaki z lopatami namesto s puškami … Hitro so se nabirali tudi prispevki za prizadete.

Saj smo včasih pasja družba, a v takih trenutkih se zbudi solidarnost; pomagamo si, čeprav smo skregani, je v kamero rekel neobrit moški. Tudi oblast se je tokrat kar dobro odzvala.

Bo čez nekaj tednov vse to pozabljeno? In ne bo sledilo, kar bi moralo slediti?

Ni naključje, da so bile te poplave najhujše doslej. A če smo letos doživeli take vode, nas bo prihodnje leto morda doletela najhujša suša. Za nuklearko nemara ne bo dovolj Save, gorelo bo kot lani na Krasu, koruzna polja bodo venela, zemlja pokala. In kaj vse dela voda povsod po svetu – ni je in vse živo umre, nakopiči se v ozračju in se skupaj z njim zavrtinči v tornado ali spremeni v ubijalsko točo. Oceani so topli kot poletne mlake, goreči gozdovi na visokem severu z dimom dušijo pol celine.

To je naša prihodnost. Napol se je zavedamo, leze nam v podzavest in se nabira v nelagodje, ki bo raslo v strah, morda paniko. Saj se po malem že zdaj bojimo visokega drevesa blizu hiše, potočka, ki lahko v hipu podivja v hudournik, oblakov, ki počrnijo, zagrmijo in nam kot klade ledu padejo na glavo ali nas poplavijo. Tu in povsod po svetu.

Nelagodje bo zbledelo, a se ponovilo in poglobilo, če ne bodo večini postale jasne povezave med udarci narave in tem, da živimo tako, kot ne bi smeli. In da predvsem ni več znosen celoten orjaški pogon, ki nenehno povečuje BDP in mu uglajeno pravimo proizvodnja in potrošnja ali kapitalizem v demokratični ali avtoritarni obleki. Vsi smo del tega pogona in vsi se lahko vprašamo: Ne bi jedel manj mesa? Ne bi trosil manj pesticidov? Ne bi ugasnil nepotrebnih luči pred hišo in noči pustil temo? Ne bi opustil kakega poleta? Bi se v službo odpeljal s sosedoma, ne pa sam? Ne bi manjkrat zavil v poleti premrzle, pozimi pretople trgovske centre, ki jih bo kmalu več kot novorojenčkov?

In zakaj pametni deli gospodarstva dopuščajo, da jih zastopajo telesa, ki delujejo kot podružnica kake ameriške borze – najprej izstopijo iz ekonomsko-socialnega sveta, zdaj pa stokajo in pričakujejo pomoč države?

Zakaj Tina G., če ima tak vpliv in je občutljiva tudi do ljudi, namesto da rešuje nutrije, ne reče premieru, naj naredi kaj za mir v Ukrajini, neha kupovati orožje in namesto širjenja avtocest ukaže pospešeno gradnjo železnic?

Zakaj mediji nočejo vedeti, da lahko za okolje več kot z ekstenzivnim poročanjem o poplavah (poročati seveda morajo), požarih, sušah storijo s tem, da utišajo svoje neoliberalne novinarje in zavrnejo ekonomicistično blebetanje ravnjakov, pečečnikov, medenov … Za vse, tudi za medije, mora ekološka optika postati primarna. Ta optika ne prenese zvijačne primitivnosti hitrega pridobitništva.

Zakaj bolj kot svarila znanosti poslušamo grimse in podobne klovne, ki zanikajo podnebne spremembe?

Zakaj nismo vsaj ekonomsko racionalni? Škoda se bo eksponentno večala in postala neznosna, če se propadanje narave ne bo ustavilo. Ustavimo pa ga lahko le mi, ki ga povzročamo.

Vsi smo opominjani, tisti v dolinah in oni na gričkih, tisti v Prekmurju in oni ob morju, tisti, ki nimajo denarja za popravilo razdejanih streh, in bogataši, ki živijo imenitno in zase zdravo, a imajo stokrat večji ogljični odtis od janeza novaka. Čez čas bo tudi njih dohitela ranjena natura, še prej pa bes obupanih množic.

Klofute narave so boleče, a še prizanesljive. Verjemimo znanosti: to je šele začetek. Udarci so trdi, grozni, toda v bistvu dobrodejni, ker nas tolčejo v času, ko je še mogoče kaj storiti. Zakaj jih ne razumemo, saj vendar premoremo nekaj inteligence, nekaj samoobrambnih refleksov, nekaj sočutja. Bomo potomcem zapustili pekel? Že ta čas mladim bo huje kot nam, rojenim v prejšnjem stoletju.

Bomo res dovolili, da nas bo kar naprej strah? Da se bomo bali zraka, ki ga dihamo, vode, ki jo pijemo in z njo zalivamo radič, zemlje, na kateri raste kruh? Bomo dovolili, da izgubimo elementarno varnost, ki jo daje kolikor toliko zdrava natura? Bomo dovolili, da izgubimo tudi lepoto in smisel za lepo? Če si resneje bolan, lepota zate izgine. In zdaj je vedno bolj bolno okolje, maternica okoli nas.

Bo vsaj to leto katastrof streznilo svet in nas tu? Bomo iz nesreče potegnili kak nauk, na primer ustavili pozidavanje poplavnih območij, odpravili diktaturo avta in dobička? Obup, malodušje, vtikanje glave v pesek, beg v užitke so strogo prepovedani, manj je treba razpravljati tudi o podnebnem strahu. Raje se prepustimo podnebni jezi. Vsakdo naj bo jezen nase, če greši. A glavnino individualne in kolektivne jeze gre usmeriti v tiste, ki jim podeljujemo oblast in imajo moč in odgovornost, kaj premakniti – se prilagajati že surovejšemu okolju, predvsem pa preprečiti njegovo nadaljnje slabšanje. Očitno se morajo zbuditi navadni ljudje, da se bo zbudila politika. Bolj jezni in na prave tarče jezni pa bi morali biti, ponavljamo, tudi civilna družba, mediji in razumni ljudje v politiki in ekonomiji, ki so, a so preveč tiho. Med poplavami so mogoča le drobna lajšanja, po njih pa se lahko stori veliko – če je nekaj jeze, nekaj odgovornosti in pogleda naprej, nekaj samoobrambnih refleksov, nekaj sočutja do ljudi okoli sebe in do tistih, ki so še v plenicah ali se še niso rodili.

Kaj bo tisti otrok z začetka počel, ko bo velik? Preklinjal nas bo, če se ne bomo zmigali.