Komentar / Na skupni ladji

dr. Bogomir Kovač

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Demonstrativni izstop delodajalcev iz Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) je v podalpski deželi že večkrat preizkušen politični dramolet. Pet delodajalskih organizacij se čuti odrinjene in neenakovredne, skrbita jih nenehno povečevanje finančnih obremenitev in znižanje konkurenčnosti. Sindikati so nezadovoljni pri drugih rečeh in prav tako grozijo s prekinitvijo pogajanj, proceduralni argumenti pa so podobni. Najbolj dialoška vlada doslej ima po letu dni presenetljivo vse več težav s političnim dialogom, pa z vsebino zakonov in njihovimi finančnimi učinki. Očitno imajo vsi trije deležniki probleme z lastno družbeno odgovornostjo, razumevanjem države in trga, javnega in zasebnega. Kaj je torej narobe, zakaj pri enih in drugih prevladujejo sektaški interesi in problematične odločitve? Naša javno-zasebna partnerstva so zato zajedavska in ne simbiotična, denar pa se troši neučinkovito na obeh straneh. Od tod tudi večna fiskalna kriza države in prenizka konkurenčnost. Če država prevzema nase zasebna tveganja, mora biznis sprejeti kolektivno naravo socialne države. Zasebni pohlep je tu lahko zgolj socialni naklep. Preprosto, kot »srbski pasulj«!

Procedure pogajanj socialnih partnerjev so seveda politični šov, zlasti pred kamerami, pozicijska igra interesov in merjenj moči. Temelji te igre so preprosti. Nihče od teh partnerjev nima posebne odgovornosti in ne čuti posebnih posledic. Sindikalni so dobro plačani in zakonsko zaščiteni. Predstavniki delodajalcev imajo profesionalne zadolžitve in običajno dobro pokrite službe. Politični nosilci pa živijo v svojem svetu samozadostnosti. Nihče od teh predstavnikov ne tvega »lastne kože«, kot pravi Taleb, še manj odgovarja za svoja dejanja. Njihovo odločanje poteka v svetu asimetričnosti, pobirajo koristi in socializirajo tveganja, drugi pa plačujejo za njihove napake. Če socialni partnerji v ESS o nečem odločajo, potem gre seveda najprej za njihove vrednote in odgovornost. Oboje razkriva razkorak med strokovnostjo in šarlatanstvom, solidarnostjo in preračunljivostjo, častjo in žrtvovanjem. Govoričenje v politiki nič ne stane. Zato je pomembno, koliko so se deležniki pripravljeni izpostaviti za skupno dobro. In tukaj je ondan delodajalska smetana pogorela.

Kriza socialnega dialoga v ESS seveda ni nedolžna zgodba. Ne zaradi prozornih političnih interesov in klavrnih argumentacij, temveč sposobnosti obvladovanja ekonomskih in poslovnih razmer v tej državi. Slovenija je tu nenavadno podobna EU, obe sta ustvarjeni za dobre čase. V slabih razmerah s površnimi institucijami, nesposobno birokracijo in brezglavimi voditelji hitro zaidejo v težave. Danes je jasno, da se v EU in Sloveniji rast ustavlja, inflacija ne pojenja, končuje se tudi politika brezmejnega zadolževanja. Toda poslovni voditelji in podjetniki vedno znova zahtevajo stabilno in predvidljivo poslovno okolje, ki ga neoliberalni kapitalizem že dolgo ne ponuja. Krize so ob prevladi finančne logike in vsesplošnega zadolževanja imanentni del sistema. Državna pomoč postaja v teh razmerah za zasebni biznis nekaj samoumevnega. In tu se zalomi. Vsi bi imeli vitko državo zaradi nižjih davkov in prispevkov, in debelo, ko gre za črpanje njenih sredstev zaradi kriz in poslovnih težav. Kot da so pozabili, da v finančnem svetu obstaja vsem dobro znana zveza med tveganjem in donosom. Toda poslovneži bi v dobrih časih privatizirali dobičke in v slabih podružbljali tveganja. In za to razodetje si kajpada zaslužijo visoke nagrade. Kakšna sveta preproščina.

Leta 2022 je v RS nekaj nad 70.000 družb in 535.000 zaposlenih ustvarilo 30 milijard dodane vrednosti in šest milijard dobičkov. Na tiskovni konferenci peterice je bilo bizarno poslušati napačne argumente o državi z najvišjimi davčnimi obremenitvami, slediti osnovnošolskim napakam odstotnih deležev pri zviševanju stroškov, plač in fiskalnih bremen … Danes dobički niso več anatema, ne pri prevzemanju odgovornosti za višjo inflacijo in ne pri poplačilih davkov in prispevkov podjetij. Slabša konkurenčnost se ne začne pri obvladovanju dela in plačevanju davkov, temveč pri upravljanju kapitala, dobrih poslovnih modelih, obvladovanju poslovnih procesov … To je primarni problem naše mednarodne konkurenčnosti in nižje dodane vrednosti. Država ne more biti alibi za neučinkovito poslovanje. Podjetniška država lahko nastane samo pri »vključujoči rasti«, če pustimo ob strani »odrast«. Ta je za ekonomiste nekaj podobnega kot evtanazija za zdravnike.

Toda na drugi strani imajo delodajalci prav. Reforme in zakoni so pripravljeni površno, brez potrebnih finančnih izračunov, fiskalnih posledic. Če želimo razdeljevati dobičke bolj kolektivno, moramo zahtevati jasne račune tudi z druge strani. Razmerja med tveganjem in donosi veljajo tudi za javni sektor, tudi tam obstajajo načela gospodarnosti. To ni poslovna »terra incognita« brez dobičkov in izgub, drugačna je zgolj njihova namenska poraba, tudi pokritja. Poslovanje v javnem in zasebnem sektorju je kolektivni proces, z delitvijo dela med različnimi deležniki, eni in drugi sodelujejo v vrednostni verigi, v interakciji med proizvajalci in uporabniki. Fiskalni položaj države bi moral biti skupen temelj javno-zasebnega partnerstva. Ekonomska politika bi se morala posvečati konkretnim zadolžitvam tako javnega kot zasebnega sektorja, odnosom znotraj enega in drugega. Ne gre zgolj za proticiklično vlogo, temveč razvojno moč, ki se ustvarja z njihovo interakcijo. Tu je od Keynesa (Konec »laisser faire«, 1926) do Mazzucatijeve (Podjetniška država, 2015) zgolj korak, ne razkorak.

Podjetje ni država in država ne more delovati kot podjetje. Če razumemo in sprejmemo to razliko, potem lažje najdemo konsenz. In potem so na ESS razni teatri absurda deležnikov nepotrebna navlaka. Vsi smo na skupni ladji. In danes vemo, da ob Titaniku obstaja tudi usoda Titana.