Komentar / Altruizem iz prve vrste

Vlado Miheljak

18. 8. 2023  |  Mladina 33  |  Dva leva

»@BorutPahor je v petek cel dan trdo fizično delal v močno razrušenih strugah in pomagal ljudem. Ne tam ne kje drugje nismo srečali ne Miheljaka ne kogarkoli iz @SpletnaMladina.«
— JJ na družbenem omrežju X o Pahorjevem predanem altruizmu (13. 8. 2023)

Kje je torej bila @SpletnaMladina prejšnji petek? Natančno tam, kjer je bil @SDS, pa @BorutPahor in @JJansaSDS. V spletnem ozvezdju, daleč od realnih okoljskih katastrof in posledičnih težav ljudi. Kje je bil Miheljak, ni pomembno. A če že, so tehtni, zelo tehtni razlogi za to, da ni bil tam, kjer ga je pogrešal @JJansaSDS. Ali če odgovorimo z besedami, ki jih je pred leti izrekel, če se prav spomnim, pokojni francoski predsednik Mitterrand. Namreč, na očitek, da ga ob neki naravni nesreči niso dočakali na »terenu«, je pojasnil nekako takole, da preveč resno jemlje tragično nesrečo in bolečino ljudi, da bi celotno borbo za odpravljanje posledic dodatno obremenjeval s svojo prisotnostjo, ko pa na kraju samem ne more prav nič prispevati k pospešenemu razreševanju nastalih problemov. Očitno je JJ eden tistih, ki ne razumejo, da glede prostovoljstva nikomur ni treba, če je in dokler je prostovoljno, polagati računov. Problem torej ni tisti, ki je na dobrodelni akciji pogrešan, ampak tisti, ki ga pogreša in hkrati izstavlja račune za svojo prisotnost, dejavnost in pomoč; ki nastopa kot nekakšen moralni apostol. A v zgornjem citatu se je Janša spet, kot že tolikokrat prej, zlagal. Sodelavci in sodelavke Mladine so bili »na terenu«, udeležili so se čistilnih akcij. A, v nasprotju z njim in Pahorjem, brez nastavljanja kameram, brez poziranja, brez medijskega manipuliranja – skratka, brez zaračunavanja svojega altruizma. Ampak saj je bilo jasno, da se bo Janša, ki nenehno laže, tudi tokrat zlagal. Pač, prosto po Leszeku Kołakowskem (»laž je nesmrtna duša komunizma«) lahko zapišemo, da je komunizem mrtev, a je ostala laž kot nesmrtna duša njegovega zadnjega partijskega živega fosila – Janeza Janše.

Alfred Adler je svoj čas opozoril na možno patologijo samaritanstva, altruizma, dobrote. Poenostavljeno rečeno: altruizem in dobrodelnost nista vselej nasprotje egoizma in tudi agresivnosti, ampak njegova družbeno sprejemljiva oblika. Praktično vse, kar počno javni liki, kakršen je Janez Janša, kakršen je Borut Pahor, kakršna je vplivnica Tina Gaber, je instrumentaliziranje vsega, tudi človeške nesreče za sebične cilje. Izrisuje se podoba nekakšnega vojnega dobičkarstva. V tem primeru k sreči ne v vojni kot oboroženih spopadih, ampak kot dobičkarstvo v vojni z vodno ujmo.

Ampak saj je vedno in povsod, kjer se pojavljata Janša in Pahor, podobno. Pri Pahorju lahko ugotavljamo, da je demonstrativno druženje z Janšo (ne pa morda s Fajonovo ali kom iz njegove izvorne stranke, ki mu je nespametno trasirala pot med zvezde) pravzaprav nadaljevanje »delovnih akcij«, kakršne smo videli med njegovo zadnjo predsedniško kampanjo. Saj se spomnite, skusil se je v raznih poklicih in bil s svojo prezenco v bistvu nekakšna degradacija poklicev in konkretnega dela. Ta bizarnost se je najnazorneje pokazala, ko je zaigral cestarja. Cestarski kombinezon sta mu (pred kamerami in fotoaparati!) pred nastopom trdega šihta oblačili dve asistentki. To je verjetno najbolj sprevrženo norčevanje iz fizičnega dela. A je povsem v skladu s Pahorjevo narcistično naravo, ki je močnejša od njega, od njegove racionalne kontrole. Denimo, enkrat na množični maturantski paradi je najstnice animiral z bebavimi seksističnimi dovtipi (»to mi deli, miška«), drugič spet je – v svoje veselje in samoočaranost – v karanteno zaklenjene varovance nekega doma za ostarele nagnetel na balkone brez upoštevanja fizične distance ter jim pel Dan ljubezni in izkazoval svoje sočutje tako neposredno, da jih je življenjsko ogrožal. Če bi bila Slovenija normalna država, predsednik republike slednje, še zlasti pa prve ekscesne situacije ne bi politično preživel.

Sicer pa je ta »altruizem iz prve vrste« (pač kot instrumentaliziranje dogodka in dogajanja za samopromocijo) vseprisoten pri številnih politikih. Pri Pahorju je izražen do obisti. Denimo na športnih dogodkih, še zlasti na paradni košarki. Kučana boste srečevali redno, tudi ko se ne da sončiti v svetlobi bliskavic, ker ima košarko izpričano rad, Pahorja pa boste srečali samo takrat, ko si obeta, da bodo kamere opazile njegovo bebavo in vzneseno mahanje z zastavo. Sicer pa je nedavni spektakel v Stožicah (Dončićeva Slovenija proti Grčiji) do plafona zapolnil VIP-cono z obrazi, ki jih sicer ne boste videli (in tudi ne pogrešali) na običajnih tekmah.

No, tandem JJ in Pahor zavzema prvo vrsto pri tako imenovani sveti maši. Ne pri katerikoli maši, ampak pri maši za domovino. Ne zaradi ljubezni do domovine, ne zaradi ljubezni do boga, ampak zaradi ljubezni do samega sebe. In prvo vrsto moža samozavestno zasedeta, pa čeprav so ju po vsej priliki nesli h krstu šele kot odrasli osebi; ko se jima je partija odrekla.

Najbrž se ne zavedata, a iz prve vrste ne vodi bližnjica v nebesa; prej v pekel. Kajti prva vrsta je rezervirana za tiste, ki slišijo na ime Superbia, Avaritia in Gula.