Komentar / Naša katastrofa

N'toko

18. 8. 2023  |  Mladina 33  |  Žive meje

Katastrofe, tiste zares velike, vseobsegajoče družbene katastrofe, nas udarijo na dva načina. Prvi udarec nam zada narava. To je direkten šus v glavo – šamar, ki nas zbije na tla, še preden dobro vemo, kaj se nam je zgodilo. Kjer so bile pred minuto še hiše, ni več ničesar. Naši bližnji brez opozorila izginejo. Naše življenjske poti so v sekundi obrnjene na glavo. Tako deluje narava – direktno in brezobzirno. Drugi udarec je človeški in pride z zamikom. Ko je najhujše že za nami in se začenjamo postavljati na noge, se okoli nas odvijajo odločilne spremembe, na katere se ne zmoremo odzvati. Proračuni so na hitro zdesetkani. Bencin in mleko sta naslednji dan nerazumno dražja. Novi zakoni se vrstijo z vrtoglavo hitrostjo. Nekateri obogatijo, drugi se utapljajo v dolgovih. Marsikaj, kar se je še včeraj zdelo nemogoče, postane stvar zdrave logike. Ko končno zajamemo sapo, ugotovimo, da nismo več ista družba. Avtorica Naomi Klein je to nekoč poimenovala »kapitalizem uničenja«. Katastrofa vedno premeša karte in prinese spremembe v razmerjih moči … za delavstvo so to največkrat spremembe na slabše.

Nista še minili dve leti, odkar je katastrofa korona s svojimi korupcijskimi škandali, razgradnjo javnih sistemov in kratenjem pravic preuredila našo družbo. In čeprav smo se takrat vztrajno borili proti oblastnemu rovarjenju, je korona potegnila iz nas vse najslabše – bogatenje največjih oportunistov ter paranojo in sebično samoprezervacijo vseh ostalih. Zato se je smiselno vprašati, kako bodo družbo spremenile katastrofalne poplave, ki so prejšnji teden pustošile po Sloveniji. Bo to še en izgovor za proračunsko varčevanje? Bodo pri obnovi spet stekli »prijateljski posli«, kjer bodo velike malhe javnih sredstev potonile v žepih vojnih dobičkarjev? Bodo v medijski senci apokaliptičnega dogodka stekle privatizacije in odpuščanja? Se bodo pojavile nove oblike nadzora nad ljudmi? In še najpomembnejše vprašanje: ali bomo delavci znova obstali paralizirani, razdrobljeni na različne kulturnobojne tabore, ujeti v internetne fantazme, medtem ko si bodo elite polnile žepe na naš račun? Dogodki prvega tedna po poplavah dajejo drugačen vtis. Prvi odzivi vlade so bili spodbudni in kljub grozečim napovedim o rebalansu proračuna za zdaj ne kaže, da se bo varčevalo pri ljudeh. Med takojšnjimi ukrepi so tako tudi plačane odsotnosti z dela za prizadete delavce in celo neposredna finančna pomoč za samozaposlene. Iz EU prihajajo nepovratna sredstva in ugodna posojila, jeklena fiskalna pravila pa se rahljajo. Javni sistemi, kot so civilna zaščita, gasilstvo, reševalne službe in humanitarne organizacije, so zgledno opravili svoje naloge in okrepili ugled v družbi. Kar pa smo v teh dneh vsi najbolj intenzivno občutili, je bila vseprežemajoča ljudska solidarnost. V nasprotju s koronskim debaklom smo ljudje tokrat množično stopili skupaj, zgrabili lopate in se kot v času delavskih brigad pridružili čistilnim in obnovitvenim prizadevanjem. Vlada je v redkem trenutku pronicljivosti zaznala ta spontani moment in razglasila dela prost dan, ki smo ga prebivalci izkoristili za najbolj množično koordinirano akcijo v zgodovini sodobne Slovenije. To vsekakor ni kapitalizem uničenja – če kaj, je bil za mnoge največji približek socializmu, kar smo ga doživeli.

Si upamo iz tega sklepati, da je udarec poplavne katastrofe čudežno obrnil družbo v drugo smer? Nas je šok deroče vode streznil, okrepil solidarnostne sisteme in postavil človeka pred dobiček? Hudič se vedno skriva v podrobnostih, zato moramo spremljati, kako bodo ukrepi praktično zaživeli onkraj prvih obljub na tiskovnih konferencah. Smo še daleč od tega, da bi prizadeti dobili nove domove ali sredstva za obnovo starih. Kot lahko že vidimo, pomoč za samozaposlene prihaja z zahtevnimi pogoji (le malo ljudi bo lahko v osmem mesecu poslovanja prikazalo 50-odsotni upad poslovanja), in nič drugače ne bo s črpanjem obljubljenih evropskih sredstev (vsak cent bo moral biti najprej upravičen s projekti, ki jih bodo v Bruslju potrdili ali zavrnili). Kmalu bomo videli, kako bo stekla borba med različnimi zasebniki za proračunska sredstva, pa tudi kako bo novi proračun vplival na jesenska pogajanja s sindikati. Veliki trgovci medtem kujejo dobičke s ponovno uvedbo nedeljskega delovnika in iščejo druge načine, kako unovčiti izredne razmere. Enote prostovoljcev bodo v naslednji dneh nedvomno skopnele in marsikdo bo lahko po koncu medijskega cikla ostal sam v svoji podrtiji, čakajoč na izpolnitev vladnih obljub. Učinki druge faze katastrofe niso nikoli jasni v enem tednu, do nas pronicajo z zamikom in ko so kamere že ugasnjene.

Bolj kot vse ostalo pa bo na razvoj katastrofe vplivalo njeno trajanje. Enkratni udarec, po katerem se začne država takoj pobirati, lahko morda spodbudi pozitivne tendence v družbi – tudi na začetku korone smo bili vsi solidarni in peli hvalnice zdravstvenim delavcem. Toda kaj se zgodi, če napovedi klimatologov držijo in bodo uničujoče poplave postale stalnica? Ali bomo tudi čez en mesec, dva, šest ali deset enako evforično hiteli pomagati? Ali se bodo državna in evropska sredstva tudi po peti ponovitvi tako hitro sprostila? Bomo vsakič razglasili dela prost dan? Seveda to ni nemogoče, bi pa zahtevalo temeljito spremembo naše družbene ureditve v smer dejanskega socializma. Tam, kjer vlada kapitalizem in kjer so pogoste vremenske katastrofe, pa lahko vidimo drugačen razplet – ozrite se po ameriških nevihtnih ali požarnih območjih in boste videli cveteti razdor, neenakost in brezdomstvo. Prizadeti se v javni percepciji spremenijo iz žrtev v nadlego … družba na njih gleda kot na begunce, ki so si zagotovo nekako sami krivi za svoj položaj. Namesto kolektivnega odziva se pojavi množica teorij zarote, javne storitve pa so privatizirane, da ne pomenijo prevelikega »bremena za gospodarstvo«. Smo prepričani, da se kaj takega ne more zgoditi pri nas?

V katastrofalnih dneh, ki so za nami, smo videli zametke obeh scenarijev – na delu sta hkrati ljudski socializem in uničevalni kapitalizem. Naša medsebojna solidarnost za zdaj kapitalu ne dopušča divjati, oblasti pa bi se s prehitrim kleščenjem po javnih sistemih zagotovo opekle. Da pa bi ta solidarnost preživela drugo fazo – fazo počasne razgradnje javnega in povečevanja neenakosti –, mora prerasti v politično gibanje za drugačno politično-ekonomsko ureditev. Ljudje smo te dni jasno pokazali, v kakšni družbi hočemo živeti. Ne izgubimo te vizije izpred oči, ko nam bodo »ekonomski strokovnjaki« začeli govoriti o pomoči soljudem kot o bremenu.