Komentar / Ponovitev

dr. Bogomir Kovač

18. 8. 2023  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Katastrofalne poplave, ki so na začetku avgusta 2023 prizadele Slovenijo, niso nekaj nepričakovanega. Presenečenje sta zgolj njihov obseg in intenzivnost, pa tudi dolgoročna narava družbenih in gospodarskih posledic. Največja težava niso naravne razmere, problem je naše dolgoletno neustrezno poseganje in obvladovanje prostora. Slabo urejanje hudourniških območij, razpršena poselitev in neustrezna poplavna zaščita porečij so zgolj del težav. Pripravljenost in prilagodljivost družbe in države pri urejanja prostora sta veliko bolj ključni. Okoljska tveganja zato naraščajo, gospodarska škoda zaradi naravnih nesreč tudi. Družbeno smo vedno manj odporni, socialno vedno bolj ogroženi. Očitno je sedanji razvojni model Slovenije problematičen, poselitev slabe tretjine prebivalstva tvegana. Poplave so dejstvo, ne moremo jih preprečiti, lahko pa jih učinkoviteje obvladujemo. Ključno vprašanje je zato preprosto. Ali bo krizni menedžment v sedanjih razmerah vendarle prerasel v sistematično izogibanje dosedanjih razvojnih napak? Zagotovo pa bo tokratna učna ura iz ekonomike prostora najdražja doslej.

Lahko začnemo z zgodovino, da si olajšamo dušo. Naravne nesreče, potresi in vulkanski izbruhi, cunamiji in poplave, požari in epidemije … so od nekdaj sopotnik in usmerjevalec človeške civilizacije. Srečamo jih v starih legendah in mitih, religijski mitologiji, o njih pričajo arheološke najdbe in stari pisni viri. V preteklosti je glede njihovega pojavljanja prevladoval družbeni fatalizem, bili so del božjega kaznovanja grešnosti ljudi. Šele novoveški pomen znanosti in sekularizacija sta prinesla jasnejše poglede in bolj aktivistično protikrizno politiko. Doslej smo naravne in družbene katastrofe vedno znova poskušali obvladovati z obnovitvijo starega, nadomestnimi gradnjami, povrnitvijo prejšnjega načina življenja, z linearno logiko postopnega prilagajanja. Stari mistični Feniks je ostal univerzalno vodilo delovanja ob naravnih in družbenih katastrofah.

Toda sodobne razmere zahtevajo drugačen pristop. Konceptualno so bližje teoriji kaosa kot linearnim aproksimacijam, razumevanju kompleksnih stohastičnih sistemov z nepredvidljivimi posledicami malih izhodiščnih sprememb … To zahteva holistični pristop in interaktivnost, priznavanje velike vloge samoorganiziranja in povratnega učenja, hitrega ukrepanja glede na fraktalnost sprememb. Rutinski pristopi so tu del entropije, stopnja nadzora je manj pomembna od sposobnosti prilagajanja. Sodobne protikrizne agende so običajno zunaj teh temeljnih spoznanj, večina kriznega menedžmenta ob naravnih nesrečah (DCM) je znotraj standardiziranih ukrepov. Tu gre običajno za štiri med seboj povezane stopnje: preventiva, pripravljenost, ukrepanje in obnova. EU je to vgradila v svojo dopolnjeno strategijo prilagajanja na podnebne spremembe (2021). Investicijski ciklus zelenega prehoda je eden primarnih političnih ciljev EU, povsod govorijo predvsem o sistematični, pametni in vključujoči prilagoditvi, o akcijskih načrtih, novih oblikah financiranja … Toda ob množici dokumentov in platform ni pravih povezovalnih projektov, oprijemljivih finančnih virov. Naravne katastrofe in krize povezujejo EU, toda Bruselj nima niti politične moči niti finančnih zmogljivosti za učinkovite skupne odgovore. Obisk Ursule von der Leyen v poplavljeni Sloveniji je del te politične dramaturgije.

Slovenija je že stoletja poplavno ogrožena dežela. Hudourniška narava njenega porečja, ozke in plazovite doline, strnjeni in hitri reliefni in podnebni prehodi so njena naravna posebnost in hkrati usodna značilnost. Načrtovanje urbanizacije in prometne infrastrukture je tu zahtevnejše kot drugod. Materialno-hidrološki vidiki poselitve so tu celo pomembnejši od politično-ekonomskih razsežnosti razvoja. Avstro-ogrska monarhija je to razumela bolje od slovanske kraljevine, socialistična Jugoslavija je ukrepala veliko bolje od sedanje Slovenije. Stare vodne skupnosti smo zavrgli kot samoupravno šaro, podjetje za urejanje hudournikov (Puh) smo izgubili, nižinska vodnogospodarska podjetja so ostala nepovezana. Razdrobljenost občin in nesposobnost države, da bi urejala hudourniška območja, skrbela za porečja strug in brežin, nižinske razbremenilnike in ustrezne hidrološke ukrepe, sta zadnja desetletja postali usodni. Ni bilo niti finančnih virov niti ustreznih projektov, ne politik in ne ukrepov. Nekdanji religijski fatalizem je v teh krajih nadomestil politični, javni interes je izgubil bitko s kapitalskim pohlepom. In posledice so bile vsakič hujše. Velike poplave leta 1990, primerljive s sedanjo tragedijo, smo sanirali slabo desetletje, stroškov je bilo za petino tedanjega BDP. Toda poplavne varnosti nismo izboljšali, poplave so leta 2007 prizadele Železnike, 2010 Ljubljano, 2014 zlasti Celje, Laško poplavlja vsako leto … Skratka, po tridesetih letih je poplavna varnost Slovenije ostala nizka, manjkata ji sistematičnost in sistemski pristop, projektno in finančno. Bo sedaj drugače in bolje?

Vladni pristop z začasno spremembo zakonodaje, prvimi ukrepi in internacionalizacijo problema je za zdaj ustrezen. Protikrizni menedžment s posebno Pipenbaherjevo svetovalno skupino, novim državnim sekretarjem in tehničnimi pisarnami na občinski ravni tudi. Projektni pristop zahteva usklajevanje deležnikov na terenu, zato potrebujejo strokovno avtoriteto in potrebno odgovornost odločanja. Horizontalna samoorganiziranost je tu povezana z vertikalnim sistemom poročanja in usklajevanja. Toda prave dileme bodo drugod, v povezovanju kratkoročnih rešitev in dolgoročnih ukrepov. Od reševanja človeških stisk do sistemskih odločitev, kaj je smiselno ohraniti, kje graditi na novo, kako in kdaj, s kom in čim. Oportunitetni strošek teh dilem meri okoli 10 milijard evrov, v desetih letih umnih investicij. Tu nam je doslej vedno spodletelo. Upajmo, da bo tokrat drugače.