Komentar / Kitajska v krizi

dr. Bogomir Kovač

25. 8. 2023  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Kitajsko avgusta 2023 pretresa finančna in vse bolj tudi ekonomska kriza, razvojni model države je trčil ob klasične meje dolžniške ekonomije. Nekritično prevzemanje finančnih vzvodov ameriškega finančnega kapitalizma, urbanega blišča in bogatenja je privedlo do podobnih rezultatov. Tudi avtoritarnemu kitajskemu političnemu kapitalizmu se ni uspelo izogniti inherentni nestabilnosti prevzetega finančnega modela, visoki zadolženosti, pokom nepremičninskih balonov. Problem ni stara modernizacija družbe, temveč tvegano dolžniško financiranje države in podjetniški pohlep. Kitajska je zadnjih dvajset let reševala stagnacijo zahodnega kapitalizma. Danes je za ZDA, EU in Japonsko iz poslovnega partnerja postala politični nasprotnik. Dolžniška zanka ni nerešljiv problem. Kitajska nedvomno bolj kot druge vodilne države politično nadzira svoje gospodarstvo in družbo. To je hkrati njena priložnost, pa tudi prekletstvo. Globalno 21. stoletje bo lahko pripadlo Kitajski, če bo rešila to enigmo.

Ostanimo pri ekonomskih dejstvih. Kitajska gospodarska rast je v zadnjih dvajsetih letih rasla povprečno nekaj nad 10 odstotkov, skoraj petkrat hitreje od ZDA, desetkrat od EU. Toda od leta 2020 se je rast prepolovila, leta 2022 je bila zgolj tri odstotke, drugo četrtletje 2023 manj kot polovico odstotka. Kitajska je formalno pred recesijo, ekonomska kriza je dejstvo. Slabim novicam ni videti konca. Izvoz v letu 2023 pada, prav tako uvoz. Deflacija je zajela dobršen del industrijskega sektorja, nepremičninske cene so izjemno volatilne. Oživljanje zaposlenosti po strogem pandemijskem zapiranju trga dela ne deluje, najslabše gre mladim iskalcem zaposlitve. Varčevanje presega investiranje, domača potrošnja je prešibka, da bi nadomestila padajoče tuje povpraševanje. Kitajska je očitno nasedla na klasičnih čereh finančnega kapitalizma. Kratkoročni ciklični nihaj rasti je postal njen dolgoročni strukturni problem.

Spektakularen kitajski razvojni vzpon je temeljil na visokem zadolževanju države, podjetij in gospodinjstev. Njihov celotni dolg znaša danes več kot 280 odstotkov BDP, relativno je primerljiv z ameriško in japonsko zadolženostjo, daleč pa presega dolžniški vzvod EU. Toda to ni konec zgodbe. Kitajska je v posnemanju ZDA, njenega tipa urbanizacije, financializacije in tudi globalizacije uporabila gradbeni sektor kot temeljni motor svojega razvoja. Četrtina BDP nastaja tu, nepremičninski trg je postal izhodišče finančnih naložb, tudi z vse bolj tveganimi instrumenti. Od leta 2013 je program globalnega razvoja slovite svilne poti prav tako temeljil na gradbenih projektih, gradnji infrastrukture cest in železnic, pristanišč in mest. V ozadju je tudi tukaj »dolžniška diplomacija«, ko Kitajska posoja sredstva tujim državam za financiranje svojih naložb. Tako je postala največji svetovni kreditor, zlasti v Afriki in Aziji, pa tudi južni in srednji Evropi. Prava nevarnost tiči doma. Kitajski srednji sloj je v Milanovićevi analizi osrednji zmagovalec neoliberalne globalizacije, nepremičnine so zanj ključno merilo blaginje. Toda ujel se je v zanko pandemijskih omejitev in spekulativnega financiranja. In prav tu se je Kitajski, podobno kot ZDA leta 2008, grdo zalomilo.

Dvoje primerov. Evergrande, ena največjih nepremičninskih družb na svetu, je zašla v likvidnostne težave že leta 2021. Danes je z okoli 300 milijardami evrov največji nepremičninski dolžnik, ki ogroža kupce in investitorje doma in po svetu. Na newyorški borzi so avgusta 2023 zanj uporabili sloviti 15. člen predstečajne zakonodaje, ki v fazi finančnega prestrukturiranja ščiti ameriške vlagatelje. Največje gradbeno podjetje Country Garden je z več kot 160 milijardami evrov obveznosti v podobnih težavah toksične prezadolženosti in likvidnostne krize. Kitajski nepremičninski trg je pred finančnim zlomom, od tod se običajno sproži domino učinek tudi na druge trge in sektorje. Kombinacija razpada dolžniškega financiranja in proizvodnih verig je vedno zametek ekonomske krize. Kitajska tu ni nobena posebnost, še manj izjema.

Kitajski poslovneži so tvegali podobno kot drugod, prav tako politični vrh. Regulacija je bila šibka, poslovne informacije prikrite, ekonomska statistika v veliki meri zavajajoča. Vse je namenjeno utrjevanju politične legitimnosti političnega režima doma in povečevanju ekonomskega vpliva Kitajske na mednarodni ravni. Zato je presoja krize pozna, ukrepi pa bolj zakrivajo probleme, kot jih rešujejo. Za zdaj so omejili zadolževanje, znižali so obrestne mere, razširili oblike regionalnih lokalnih pomoči, omogočili subvencioniranje kreditojemalcev. Politični vrh miri deležnike doma in po svetu, zahteva postopnost sprememb, stavi na potrpežljivost poslovnih odločitev. Toda negotovost narašča, kriza zaupanja je evidentna. Oboje je politično-ekonomski sod smodnika, ZDA pa povsod in vsem ponujajo vžigalno vrvico. Politični kapitalizem z vodilno vlogo kitajskih komunistov je ljudem ponujal višji življenjski standard, svetu drugačno multipolarno ureditev. Kriza lahko ogrozi oboje. Xi Jinping bo morda celo iskal rešitev v vojaški invaziji na Tajvan. Časovni interval dveh let sovpada z nevarno politično nestabilnostjo Kitajske.

Lahko strateška odločitev glede spodbujanja domače potrošnje (2022–2025) reši kitajsko gospodarstvo? Ne. Lahko nadomesti učinkovitost investiranja in izvoz, dosedanji politični kanon dolgoročne strategije kitajskih oblasti? Tudi ne. Lahko problem zadolženosti rešijo zgolj ekonomske reforme, celo politična zamenjava Xija? Dvomim. Politična stabilnost postaja ključni moment sedanjega obvladovanja krize. Stopnjevanje politične represije žal ni rešitev za tržno učinkovitost in socialno vzdržnost sistema. Drugačna razvojna paradigma zahteva politične spremembe, ki jih ni. Stara zanka komunističnih oblasti ostaja nerešena, ni pa nerešljiva.