Komentar / Berači in sinovi

Heni Erceg

25. 8. 2023  |  Mladina 34  |  Hrvaška

Recimo, da je R. Š. igralec v predstavi z očitnimi prvinami groteske in družbene satire, v kateri so predstavljene razmere na Hrvaškem, vendar R. Š. ni Rade Šerbedžija. V tej uprizoritvi igra samega sebe, žrtev krivične države, ki mu hoče kot zadnjemu beraču – toda on »ni berač in bi bil raje brezdomec, kot da bi vzel karkoli tujega« – odvzeti krvavo prigarano lastnino, in to na prelepem kraju, tik ob morju v mestu Sali na Dugem otoku. Eh, te preklete lokalne oblasti! Ti pritepenci! Njemu bi vzeli stanovanje s pogledom na modrino morja, njemu, »prostovoljcu v domovinski vojni«, ki je, kakor pravi, »celo puško kupil sam«.

Vsa ta groteska je, kot boste videli, poučna prispodoba kriminala lastnikov Hrvaške, ene in edine stranke, ki je v državo zasadila svoje grabežljive kremplje in je ne misli izpustiti, ampak jo duši, davi, usmraja … R. Š. je namreč ponosni član vladajoče stranke, parlamentarni poslanec in član kar štirih parlamentarnih odborov, tudi odbora za izobraževanje in znanost. Zato bi pričakovali, da mu področje izobraževanja ni tuje, prav tako ne zakoni, povezani z njim, niti tisti, po katerem se stanovanja – zgrajena še v Jugoslaviji za potrebe učiteljev v mestecih, kakršno je Sali – dajejo v uporabo do takrat, ko gre učitelj v pokoj, nato se stanovanje vrne občini in počaka na vselitev novega učitelja. Toda naš R. Š. – ki je »celo puško kupil sam«, da bi se v tistih časih boril za stanovanja in privilegije – je v šoli v Saliju delal od leta 1985 do 1989, njegova soproga pa do leta 1994. Živela sta na rivi v občinskem stanovanju, potem pa pred tremi desetletji odšla z otoka, vendar nekako pozabila vrniti ključe stanovanja, v katero se je medtem vselila druga učiteljica, njuna poročna priča. Ta je potem vsako poletje stanovanje odstopila prijateljema, čez čas pa tudi sama odšla v pokoj, občina je stanovanje prenovila, zamenjala ključavnico in ga prepustila v uporabo naslednji učiteljici. Zaradi tega je R. Š. čisto znorel, osupel je ugotovil, da bo moral letovanje v prihodnje plačevati iz svoje »skromne« plače, iz tistih borih 3000 evrov, da je torej 70 kvadratnih metrov v Saliju zanj za vselej izgubljenih. Dobro, ne moremo reči, da si ni na vse kriplje prizadeval. Že davno je vložil zahtevek za odkup stanovanja, v katerem je živel le nekaj let, čeprav se je zavedal nezakonitosti te vloge, saj so takšna stanovanja, ki so bila v »mračni« Jugoslaviji zgrajena s samoprispevkom državljanov, namenjena izključno učiteljem ali zdravnikom v majhnih mestih do izteka delovnega razmerja.

Toda R. Š. se upira razumu in trdi, da je »soproga leta 1995 kot vsi na Hrvaškem, ki so bili nosilci stanovanjske pravice, vložila zahtevek za odkup«. Ni pomembno, da ne on ne žena nista bila nosilca nikakršne stanovanjske pravice, poskus kraje občinskega stanovanja neomajno zagovarja, saj so to, kot pravi, »počeli tudi vsi tisti, ki so napadli Hrvaško, pa so jih pozneje pomilostili in so odkupovali stanovanja, za katera so imeli stanovanjsko pravico«. To naj bi bili prekleti Srbi, ki so jim stanovanja na silo odvzeli in jih vrnili samo nekaterim, on, »borec«, pa, kaj se to pravi, nima pravice dokopati se do tega enega samega stanovanja. Naš ljudski predstavnik, ki bo kmalu postal zaslužni upokojenec, se seveda ne da, nezakoniti zahtevi po odkupu stanovanja, v katerem je živel pred 33 leti, je sledila tožba proti občini Sali, in to zaradi – motenja posesti!

Da, česa vsega se nismo nagledali v tej nesrečni državi, od tega, da obrambnemu ministru, malemu premierovemu klonu, ni nerodno, čeprav ima že nekaj stanovanj, od države zahtevati in dobiti posojilo za še eno, ki mu ga večidel financirajo državljani Hrvaške, in to vsemu medijskemu viku in kriku navkljub, do bizarne predrznosti tega modela iz zadnjega partijskega ešalona, ki toži občino zaradi »motenja« njene, občinske posesti.

Rade Šimičević, tako je ime moškemu, ki »nikoli ne bi vzel nič tujega«, je popolnoma izgubil živce, češ da so bile po navodilu predsednika občine (ta čisto po naključju ni član HDZ) »najine stvari odnesene iz stanovanja in vržene na cesto«, on pa tega, kot pravi, ni mogel pogoltniti in »ne dovolim, da se me razglaša za pohlepnega, samo svoje stvari hočem nazaj«, zato je vložil tožbo. Ne za odškodnino, to bi bilo prav tako neutemeljeno, ampak za motenje posesti, ki ni njegova. Bizarno, boste rekli? Ne, nekaj popolnoma vsakdanjega za ta hadezejarski svet lopovov in kriminalcev, ki svoj pohlep in brezzakonje, kadar so stisnjeni v kot, zagovarjajo s sumljivimi zaslugami iz vojnih časov. Tako so bila razžaljena tudi Radetova »domoljubna čustva«, saj so iz stanovanja menda odstranili njegovo »uniformo iz domovinske vojne, ki ima zanj čustveno vrednost«. Mi pa molimo, da je v teh dolgih 33 letih niso razžrli molji, tako kot mu je nagnjenost stranke k temu, da »svojim« odobri kakršenkoli rop družbene lastnine, načela možgane. No, vrag se je zapičil prav v to uniformo, kajti kot v vsaki dobri satiri tudi v tej nastopajo meščani, ki trdijo, da so izselili samo staro kuhinjo, Radetove uniforme pa se, če jih ubiješ, ne spomnijo. Tako je ostal brez stanovanja, ki si ga – čeprav ni »grabežljivec in nima otrok« – še vedno prilašča, in brez spominka s čustveno vrednostjo, torej uniforme. Ki ga je, skupaj s plastično izkaznico HDZ pripeljala na vse te donosne položaje, čeprav še nikoli nihče ni slišal zanj. Vse do danes, ko se je izkazalo, da bi Rade rad imel kanček Hrvaške in vse privilegije, ki mu jih ta zagotavlja, in kanček Jugoslavije in stanovanje s pogledom na morje iz časov njenega obstoja.