Komentar / Od opice k človeku in nazaj

Vlado Miheljak

1. 9. 2023  |  Mladina 35  |  Dva leva

»Nika Kovač je preprosto dekle, ki je končalo študij antropologije ... Antropologinja se strokovno ne spozna na sovražni govor. To je namreč strokovna domena pravnikov, jezikoslovcev in komunikologov. Ne pa antropologov, ki se ukvarjajo z razvojem človeka in dokazujejo, da je človek nastal iz opice ... Zdaj se bom ugriznil v jezik, da ne „fašem“ kake ovadbe.«
 — Urednik tednika Domovina Tino Mamić namiguje, češ da antropologija uči krivo vero, da se je človek razvil iz opice in ne obratno, opica iz bogaboječega človeka (Domovina, 27. 7. 2023)

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Ekshibicionist mu zdaj vrača sliko.«
— Jacques Prevert

Ne, znanost nikoli ni bila na ti z ideologijo in tudi z vero ne. Celo psihologija, ki izraža največji »spiritualni potencial«, se je veri in verovanju vseskozi postavljala po robu. Še zlasti veri v ekskluzivnost človekove narave, v njegovo posebno in enkratno mesto v stvarstvu. Ko je leta 1913 John Broadus Watson, profesor psihologije na Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, objavil kratek programski spis Psychology as the Behaviorist Views It, je kar najbolj cinično izbrisal vsakršno mejo med človekom in živaljo kot predmetom behaviorističnega pojmovanja psihologije, ko je zapisal: »Behaviorist v prizadevanju, da bi osvojil enotno shemo reakcij živih bitij, ne priznava nobene razmejitvene črte med človekom in živaljo. Človekovo vedenje v vsej svoji prefinjenosti in kompleksnosti je le del behaviorističnega raziskovanja.«

Kaj to pomeni? Mar razlike med človekom in živaljo ni? Drži. Vsaj v behaviorističnem dojemanju res ne. Namreč, behaviorizem človeka ni prav visoko cenil. Poenostavljeno rečeno je predpostavljal, da je vednost o vedenju podgan prav tako ključ za razumevanje vedenja ljudi kot tudi obratno, vednost o vedenju ljudi ključ za razumevanje podgan. No, človekovo samoljubje ni bilo prvič ranjeno z Watsonom in behavioristično psihologijo, ampak že veliko prej. Zagotovo že takrat, ko se je Charles Darwin z dveh večletnih raziskovalnih potovanj z ladjo Beagle vrnil s številnimi dokazi in kasneje svoje izsledke in dokončno evolucijsko teorijo priobčil v delu On the Origin of Species … (1859), v katerem je puritanskim in bogaboječim Britancem dopovedoval, da človek ni poraščen zato, da bi mu bog skril osramje, ampak zato, ker je v kar najtesnejšem sorodstvu z drugimi primati. Ko je to slišala žena canterburyjskega škofa, je bojda med obredom pitja čaja v nekem ženskem klubu zgroženo vzkliknila: »Človek naj bi se bil razvil iz opice? O Bog, ko to le ne bi bilo res! In če je že res, ko se vsaj ne bi razvedelo.«

No, Darwinov nauk ni bil prvi, ki je rušil versko dogmo in prizadel tudi človekovo samoljubje s tem, ko je spodbudil dvom o njegovi apriorni ekskluzivnosti v stvarstvu. Sigmund Freud pravi, da je bilo to samoljubje v temelju dejansko spodneseno trikrat. V svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo (1917) je ugotavljal, da mora človeštvo nenehno prenašati hude žalitve znanosti. Najprej s spoznanjem, da človekov dom ni središče univerzuma, kar je pokazal Kopernik z obratom od geocentričnega pogleda. Drugič, kot rečeno, z Darwinom. In nazadnje še s Freudovo teorijo nezavednega, ki je pokazala, ne le da človek ni središče stvarstva in planeta, ampak da je v resnici še veliko huje: človek ni niti gospodar v svoji lastni glavi, temveč ga vodi in usmerja nezavedna motivacija ...

O. K. Kaj pa zdaj? Versko dogmo je težko uskladiti s spoznanji znanosti. Kako razbiti konkurenco med Darwinovo evolucijsko teorijo in kreacijsko teorijo? Namreč, eno je gotovo: leto nič človeštva ne obstaja. Danes s precejšno verjetnostjo vemo, da je tudi neandertalec pokopaval svoje umrle, ustvarjal glasbo, morda upodabljal ... bil duhovno bitje. Kaj to pomeni? Da je bog tudi neandertalca ustvaril po svojem liku, po svoji podobi? Za homo erectusa artefakti nakazujejo, da je bil ob svojem času, pred poldrugim milijonom let, veliko več kot najpametnejša opica. In v razvoju naših prednikov in njih prednikov ni izrazite diskontinuitete. Zato danes teologi čutijo zadrego, ker evolucije preprosto ni mogoče zanikati. Vendar imajo tudi zasilno rešitev, kot jo je pred leti v neki polemiki podal »medijski pater«, kakor smo ga poimenovali, dr. Peter Lah. Rekel je, da je sicer res, da se je človek »postopoma razvijal, dokler ni enkrat Bog vanj vdihnil tisto edinstveno moč, Božjega Duha, ter naredil iz njega duhovno bitje po svoji podobi. Ne da bi kakorkoli ’poniževali’ drugo stvarstvo, je res, da je človek zaradi tega posega bistveno več od njega.« Za božjo voljo!? V koga je stvarnik vdihnil božjega duha? Kateri homo je torej »duhovno bitje po božji podobi«, ni povedal. Ali je to homo habilis, homo erectus, homo sapiens ali pač, kar neizogibno sledi iz Lahove izpeljave, homo … seksualec kot nesporni predstavnik zadnje vrste? Vsekakor pa krilatica božje kreacije po lastni podobi pripelje cerkev v hujšo blasfemijo, kot si jo lahko zamisli ali jo izreče najbolj zakrknjen ateist ali najbolj ciničen kolumnist.

Od časa do časa vidimo Američane in se jim čudimo. Denimo Trumpovemu ljudstvu, ki je ujeto ne le v teorije zarote, dvome o podnebnih spremembah pa v predstave o ploščati Zemlji … ampak tudi v teorije kreacije. Res odbito. A če se čudimo Američanom, poglejmo še naše domorodce. Samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi pri nas prišla na plan zahteva po enakovredni ali celo ekskluzivni obravnavi kreacijske teorije v javnih šolah. Tinu Mamiću in podobnim manjka le še malo poguma, da to neposredno izrečejo.