Komentar / Vaja iz odgovornosti

dr. Bogomir Kovač

1. 9. 2023  |  Mladina 35  |  Ekonomija

V začetku septembra 2023, mesec dni po katastrofalnih poplavah, postaja slika te naravne tragedije in družbene neodgovornosti vse bolj jasna. Za nami so prve podcenjujoče ocene škod, pa tudi pretiravanj v nasprotni smeri. Do prvih realnejših številk bomo prišli v prihodnjih tednih, do potencialne vrednosti potrebne sanacije morda do konca leta. Vlada je z interventnim zakonom zakrpala nekaj institucionalnih praznin. Ostale pa so številne dileme o organizaciji faznih ukrepov, politiki dolgoročne sanacije in virih financiranja. Dosedanja praksa delovanja državnih organov in politična odgovornost številnih vlad sta slaba popotnica. Zato je tako pomembno, kako zastaviti drugačne pristope in spremeniti dosedanje sporno delovanje. Ne gre zgolj za problem učinkovitosti države pri sanaciji in potrebne socialne pravičnosti pri pomoči, ključna sta razvojni zasuk in partnerski pristop. Zato so samočistilne sposobnosti vode lahko dobro vodilo za dosedanje naplavine slovenskih političnih in razvojnih zmot.

Slovenijo smo leta 1991 zastavili po evropskem zgledu, kot državo novih obetov, družbo za dobre čase. Toda institucionalni prehod je bil poln površnosti in improvizacij, začasne spremembe so postale stalnica. Administrativno smo majhno evropsko državo z dvema milijonoma prebivalcev razdelili na 212 občin. Raven javnega menedžmenta je postala domačijska domena županov, hierarhičen ustroj mlade države pa se je usodno birokratiziral. Problematično prostorsko urejanje države je postalo usodno ogledalo teh zablod. Vodotoki in gradnje ob njih spadajo mednje. Trije sklepi se zdijo nesporni. Razumevanje in obvladovanje tveganj naravnih nesreč nista ustrezni. Oblasti na vseh ravneh se bolj posvečajo obvladovanju posledic kot njihovim vzrokom. Drugič, finančnih virov za ustrezno dolgoročno investiranje v javno infrastrukturo ni bilo nikoli dovolj, njihova uporaba je bila neučinkovita, tudi nepravična. Računsko sodišče (RS) že leta opozarja na to. In tretjič, nihče ni nikoli politično, pravno, odškodninsko odgovarjal za slabo protipoplavno ukrepanje, za načrtovanje, potrjevanje in izvedbo spornih gradenj. In to je jedro problema.

Javne politike so kompleksna družbena reč. Gre za vrsto med seboj povezanih izbir, sredstev in odločitev, kako reševati probleme, dosegati želene cilje. Javni interesi in družbena odgovornost so primarna domena državnih institucij in političnih nosilcev. Vsi odkloni od revidiranih ciljev, politik in ukrepov se lahko pravno sankcionirajo. Danes politiki vsevprek govorijo o politični enotnosti in solidarnosti, veliko manj o odgovornosti. Očitno je sedanje stanje v veliki meri posledica neodgovornega družbenega ravnanja, od težko razumljivih inženirskih strokovnih napak do brezbrižnih državnih posegov v prostor. Ne gre za solidarnost, temveč obvezo, da država poravna škodo, ki jo je povzročila ljudem. Dejansko bi morali sprožiti mehanizem odškodninske in kazenske odgovornosti konkretnih institucij in ljudi kot pogoj, da bodo ukrepi v prihodnje bolj strokovni, uspešni in učinkoviti. Pravna država se tudi tu začne na njenem koncu.

Nobeno presenečenje ni, da je interventni zakon za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov gladko prestal vse politične preizkušnje. Prihaja hitro in prinaša širok krog pravic uporabnikov državnih pomoči, posameznikov, podjetij in občin, kar je dobro. Veliko manj natančen je pri organizacijskih pristopih, virih financiranja in načinih porabe, natančno tam, kjer smo bili neuspešni in neučinkoviti tudi doslej. Začasnost in posebnost ne moreta biti alibi, kajti finančni in materialni tokovi že tečejo. Predlagani ukrepi, poenostavitve postopkov in organizacijski pristopi so že del sistema, če to želite ali ne. Novi sklad za obnovo s posrečenim imenom SOS določa en sam člen, vse drugo naj bi prinesla kasnejša sistemska zakonodaja. Rebalans proračuna pa je že tu, fiskalni okviri prihodnjih let tudi, prav tako zaveze o financiranju. S preprosto oceno čez palec in dosedanjimi izkušnjami bomo potrebovali v naslednjih desetih letih med 10 in 20 odstotki BDP, povprečno 1,5 odstotka na leto. Toliko kot nas danes stane vojska z Natovimi cilji, da bomo znali primerjati domačo stopnjo ogroženosti države s perverznostmi tujih vojnih fantazem. Tudi tokrat vemo veliko več o nujni porabi in veliko manj o njenih virih. In v tem je stara težava tudi te vlade.

Centralizacija sredstev v okviru SOS je ustrezna rešitev, če bo seveda dobro upravljana in nadzorovana. Že danes pa je jasno, da virov ne bo dovolj, ne domačih in ne evropskih. Alternative pa so čudne. Solidarnostni prispevek državljanov in podjetij je mogoč, toda lahko je zgolj začasen in deluje precej antisistemsko. Posebna obdavčitev dobičkonosnih sektorjev (finance, farmacija, energetika …) je sprta z davčnimi načeli in tržno logiko. Banke so privlačna tarča, ker smo jih pred leti tudi sanirali z javnimi sredstvi. Nekatere so, navkljub drugačnim izjavam, celo pravi »vojni dobičkarji«. Vikend prevzem ruske Sberbank je za NLB pač neobičajen vojni plen. Toda ne glede na perverznost argumentov interventne obdavčitve nikjer niso dobra rešitev. Bolje bi bilo drugače regulirati obrestne marže, ločeno obravnavati prizadete komitente, če ostanemo pri bankah … Toda zakaj je politična oblast zadržana do razpisa državnih obveznic kot temeljnega vira SOS? Lepše priložnosti za aktiviranje domačega varčevanja bi težko našli. Država bi si lahko vrnila del finančnega zaupanja, prisiljena bo v večjo transparentnost in racionalnost porabe. Boljše vaje iz odgovornosti bi težko našli.

Potrebujemo novi participativni javni menedžment kot izhodišče sprememb in drugačne vire financiranja. Oboje je priložnost, če bosta solidarnost in odgovornost dve plati Janusovega obraza. Žal pa je rimski bog prehoda pri nas zgolj podoba dvoličnosti.