Komentar / Med idolatrijo in averzijo

Vlado Miheljak

15. 9. 2023  |  Mladina 37  |  Dva leva

»Zadovoljen sem z delom štaba in selektorja na čelu tega. … Aleksander Sekulić je prvi kandidat (za novega selektorja, op. a.).«
— Predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec ne vidi nobenega problema v štabu in selektorju košarkarske reprezentance

»… tudi sodniki so samo ljudje. Če vam odkrito povem okrog Lukovega obnašanja: Če bi vas jaz petkrat nadrl, bi me vi tudi enkrat nazaj. Iskali bi priložnost za maščevanje ... Edini, ki lahko to popravi, je on sam. In to je potrebno, ker njegov odnos vnaša živčnost v ekipo, v štab.«
— Predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec tudi ne vidi problema v slabem sojenju, ampak bolj v slabem vedenju Luke Dončića

»Ne pričakujem, da bodo imeli sodniki za Dončića drugačen kriterij, vem pa, da tudi oni preveč razmišljajo o njem. Pred tekmo se pogovarjajo, kaj mu bodo piskali in česa ne. To ni prav. Luka je izjemno pameten igralec in zna izsiliti osebne napake tekmecev, a to je njegova kvaliteta, s katero se morajo ukvarjati nasprotniki. Sodniki naj pošteno opravijo svoje delo.«
— Legendarni Peter Vilfan v nasprotju z Erjavcem vidi nedoslednost sodniških kriterijev kot velik problem regularnosti prvenstva

No, ne pričakujte prevelike objektivnosti, ko pišem o košarki. Ta pač spada med moje zasebne strasti. Strasti subjektivizirajo pogled. A vseeno, kar je subjektivno, ni nujno netočno. In moj subjektivni občutek mi pravi, da »politika« Košarkarske zveze Slovenije (KZS) ni na ravni potencialnega dometa moške reprezentance in tudi reprezentančnih akcij nasploh. Pred zdaj že davnimi šestimi leti se je reprezentanca povzpela na sam vrh evropske košarke, kar je bil izjemen uspeh, za katerega je bilo jasno vsakomur, ki vsaj malo razume to lepo igro, da se ne bo kar ponavljal. Kasneje je vselej, pač glede na aspiracije, kaj zmanjkalo. In tako se je kult reprezentance iz vsakega spodletelega poskusa začel počasi pretvarjati v zlovešči mit. V zgodbo, kakršno poznamo v naši soseščini – na Hrvaškem. Hrvati imajo slavno košarkarsko preteklost, a mizerno bero vse od sredine devetdesetih let.

Potem ko je izjemna reprezentanca na čelu s Petrovićem, Kukoćem, Rađo igrala na olimpijskih igrah v Barceloni in priigrala srebro proti ameriškemu Dream teamu (Jordan et al.) ter potrdila svojo moč s tremi zaporednimi bronastimi medaljami (na EP 1993 in 1995 ter SP 1994). In bi trajalo, saj imajo – v nasprotju s Slovenijo – vseskozi in še vedno odlične igralce na najvišji klubski ravni, če ne bi nastopila popolna ideološka instrumentalizacija hrvaške košarke. Vraževerni Hrvati pravijo, da je njihova repka zakleta, ker se je nekdo (vodstvo zveze? politični vrh?) odločil popolnoma zideologizirati in zmanipulirati podelitev medalj na evropskem prvenstvu v Atenah leta 1995. Takrat so počakali na bronastem podiju do konca podelitve srebrnih medalj Litvi, ko pa bi morali na najvišjo stopnico stopiti zmagovalci iz (takratne »ožje«) Jugoslavije, so Hrvati demonstrativno odkorakali iz dvorane. S tem so posilili šport, ki naj bi povezoval tudi udeležence sprtih dežel, predvsem pa so s premikom športa v imperative dnevne politike škodili sebi. No, sam ne verjamem v prekletstva, verjamem pa, da ko zavladajo drugi imperativi namesto športnih, pogosto spodleti. To se demonstrira že pri himni, ko vsi hrvaški športniki, brez izjeme in možnosti izbire, pompozno držijo roko na srcu. Drža, ki je v tem sociokulturnem okolju invazivna, je postala del obveznega hrvaškega rituala. Medtem ko ameriški športniki, kjer je dolga tradicija polaganja roke na srce ob intonaciji himne, prosto izbirajo držo – eden patetično položi roko na srce, drugi vrta s prstom po nosu, tretji se praska po riti, četrti nemirno prestopa, peti … – pri Hrvatih izbire ni. Pač, ni himna v čast športnikom, ampak so športniki v čast himni. In zakulisni ideologiji.

Pri nas večina športnikov ob himni zavzame pozo, ki demonstrira njihov ekipni duh. Kar je O. K. A prav pred začetkom prvenstva je uradna stran Košarkarske zveze objavila fotografijo deklet reprezentance U16, kako brez izjeme držijo roko na prsih!? Kdo zastruplja mlada, manj kot 16 let stara dekleta in jim pere možgane s takšno kičasto pompoznostjo, ki na silo vstopa v našo športno kulturo? To bi se moral vprašati tudi spoštovani gospod Erjavec. Ki tudi ne vidi večjega problema, sicer po dokaj enotni oceni poznavalcev, katastrofalnega sojenja; ki ne vidi problema v nesporno simpatičnem selektorju, a z drastičnim pomanjkanjem avtoritete. Vidi pa problem v upravičeno zafrustriranem Dončiću.

Slovenska reprezentanca je resnično specifična in enkratna. En super talentirani igralec in (letos še zlasti letos zaradi poškodb) dokaj skromni soborci, ki brez njega ne bi – bodimo objektivni – dosegli nič. Z njim pa smo, v nasprotju s Hrvaško, Turčijo, Poljsko, Argentino, ki se na prvenstvo sploh niso uvrstile, pa velikih reprezentanc Grčije, Avstralije, Brazilije, Finske, Španije, Francije, ki so morale predčasno domov, prišli do četrtfinala in zasedli sedmo mesto na svetu. A recept nasprotnikov za uspešen spopad s Slovenijo je banalno enostaven. Čeprav je košarka ekipni šport, je pomenila amputacija Dončića premik reprezentance na invalidsko raven; nasprotniki so to vedeli in ga masakrirali do onemoglosti. Predčasno izključeni, sicer odlični kanadski obrambni grobijan Brooks je svoje soigralce po zaključku pričakal in zabaval pred garderobo (dobesedno) z boksarskimi rokavicami na krilečih rokah. Češ, tako sem ga ustavil. Slovenski strokovni štab pa žal ni imel avtoritete, ki bi Dončića v kritičnih situacijah znala zaščititi ali vsaj umiriti, kot je nemški selektor v neki konfliktni situaciji umiril in posedel na oslovsko klop Schröderja.

Bojim se, da se bo Dončić slej ko prej naveličal tega igralskega pasijona. In takrat bomo ljubitelji košarke še kako pogrešali njegovo »vnašanje živčnosti v ekipo in štab«. Kaj pa vodstvo KZS?