Komentar / Ko Zemlja udari nazaj

Bernard Nežmah

15. 9. 2023  |  Mladina 37  |  Pamflet

Zadnje desetletje se vztrajno ponavlja isti dogodek. Na nebu se zberejo apokaliptični oblaki in na zemljo se razlije vesoljski potop. Gledali smo podobe iz Nemčije, Avstrije, Belgije, Češke, Bosne, Srbije, letos je udarilo po Sloveniji, za njo po Bolgariji in Grčiji, zdaj je poplavilo celo puščavsko Libijo, kjer so vode odnesle več kot 5 tisoč življenj. Velika povodenj je postala stalnica, le vprašanje je, kje po Evropi in Mediteranu bo tokrat usekalo. Civilizacija je očitno v vojni z naravo, še huje - s svojo domovino Zemljo.

V času vojne države preoblikujejo svoj proračun tako, da gre glavnina za obrambni proračun. In kako se je odzvala vlada Roberta Goloba? Je sklenila prerazporediti budžet v korist okoljskim potezam? Nak, najprej je napovedala dodatno obdavčitev prebivalstva pod evfemizmom - solidarnostni prispevek. Šele v zadnjih dneh finančni minister poskuša z racionalnejšo potezo, da bi vsem ministrstvom zmanjšal sredstva za nekaj odstotkov. Ob tem se je odzval prvi mož Platforme Anže Logar, ki prenaša napovedi, da bo vlada sprejela zakon, po katerem bo vsoto, za katero ni potreben javni razpis dvignila s 100 tisočakov na 5 milijonov. V takem primeru bomo imeli razmah velikih gradbenih projektov z impliciranim korupcijskim pospeškom. Stvar je sicer skregana s stvarnostjo. Največje žrtve povodnji so posamezniki na periferiji, pri katerih se višina obnove tako ali tako ne meri v več kot 100 tisočakih. Poplave so torej priložnost za gradnjo velikih projektov, kot so megalomanski betonski zadrževalniki in betoniranje vodotokov v struge. Ali je to res smiselni odgovor na jezo Zemlje?

Pred dnevi se je na tiskovni konferenci zbrala neobičajna skupina posameznikov, kot so profesorji na različnih naravoslovnih fakultetah, ki so terjali od vlade, da prisluhne stroki. Igor Zelnič iz Biotehnične fakultete je enostavno razložil zakone narave, ki jih oblastniki ne razumejo. Reka ne deluje le na površju, se pravi v rečni strugi, ampak tudi na brežinah in je povezana s podzemno vodo. »Če obrežno vegetacijo zamenjamo z betonskim bregom, mi dejansko preprečimo komunikacijo: ne dopustimo reki, da odteka v lateralni del niti da odteka v podzemno vodo.« V preprostem jeziku: če zabetoniraš rečne bregove, se narasla reka ne more razliti na poplavna območja onkraj bregov niti odteči v podzemne vode. Ta gigantska vodna gmota potem slej ko prej udari po naseljih.

Enkrat je Zemlja dobila svojega zagovornika, ki poskuša njeno bit predstaviti oblastem in predlaga človekovo spoštovanje do sil narave. In ne enega; kolikor je bilo ujeti s kratkega posnetka nacionalke, ki so ga spravili v Slovensko kroniko in niti ne v Dnevnik, imamo vrsto angažiranih ekspertov, ki predlagajo koncept trajnostnega sožitja z naravo, v katerem se civilizacija ne obnaša, kot da je edini gospodar Zemlje, ampak se ponižno umakne pred vodami in plazovi.

Povsem drugačen tip ekspertov se je pojavil v zadnjem mesecu, ko smo izvedeli za nekaj zgodb z uvoženimi slivami iz Poljske in breskvami iz Srbije, za katere je Urad za varno hrano ugotovil, da so zdravju škodljive, ker vsebujejo prepovedane pesticide. Odlično so opravili svoje delo, le da z drobno napako - svoje izsledke so sporočili trgovcem šele potem, ko so ti sadje že prodali potrošnikom, ki so ga vmes nič hudega sluteč pojedli. In odgovor? Je takoj odstopil vrh urada, ki očitno ni opravil funkcije varovanja splošnega zdravja? Nič, pravijo, da postopki analiz pač tako dolgo tečejo. Nikakršen odgovor - potem jih velja ekspresno pohitriti ali pa zadržati sadje do napravljenih analiz. V takšni državi človek ne more zaupati vladnim institucijam, ki mu zagotavljajo, da je hrana na trgovinskih policah neoporečna. Razumen državljan sadja tako ali tako ne kupuje v trgovinah, ampak stopi raje do lokalnega sadjarja, še bolj razumen si okoli doma zasadi sadno drevje. Za nejeverne zadošča drobni poskus: v trgovinah kupljene jagode preživijo neokrnjene vsaj teden v hladilniku, medtem ko v vrtu ali na balkonski polici rastoče jagode zgnijejo že dan potem, ko jih utrgamo.

Eksperti so tokrat padli tudi sredi Ljubljane, kjer je dal župan Zoran Janković postaviti teniško igrišče na Trgu republike. V ponedeljek so morali tekmo prekiniti že po prvih treh igrah prvega dvoboja, ker je bila peščena podlaga premehka za igranje. Potem so utrjevali teren še cel torek in v sredo znova spustili igralke k igri, a že v četrtek so zaradi napovedanih ploh spet odpovedali tekmovanje, ki so ga izvedli na klasičnih teniških igriščih v Tivoliju. Škandal, ki ga teniški svet ne pozna. Priprava igrišč zahteva prave eksperte, toda ljubljanska zgodba je ekstremna, saj so turnir prekinili šele na zahtevo mednarodnega delegata. Postavljavci igrišča so potem pojasnjevali, da so imeli premalo časa za kvalitetno utrditev terena. Toda zakaj so potem sploh šli postavljat teniško Potemkinovo vas, ko je bilo vnaprej jasno, da je to v tako kratkem času nemogoče? Prva je bila seveda želja župana, da si postavi turnir kot diko sredi mesta. Zoran Janković je bil dolgo znan kot zagnani teniški igralec, ki je gotovo izkusil, kako se peščena teniška igrišča razlikujejo med seboj, kako pomembna je drenaža in metikulozni skrbnik igrišča, ki iz dneva v dan ravna, tepta in škropi podlago. In vseeno je dal postaviti Potemkinovo teniško vas.

Pomislimo sedaj na kanal C0, o katerem nam župan Janković daje svojo besedo, da je absolutno vodotesen za nadaljnje stoletje, tako kot je dal glas za brezhibnost teniških igrišč. Toda pri slednjih je početje ustavil mednarodni arbiter. Kdo bo presodil, kako je zgrajen kanalizacijski vod čez mestni vodnjak? Zaenkrat še ni priključen, toda pri zadnjih poplavah je skozenj že tekla voda. Od kod se je v zaprtem kanalu pojavila? Očitno ta še zdaleč ni vodotesen. Se bodo v v skupnem nastopu oglasili gradbeni eksperti in strokovnjaki Društva za zaščito voda?