Komentar / Poslovni model najlepšega mesta

N'toko

15. 9. 2023  |  Mladina 37  |  Žive meje

Davnega leta 2016, ko smo se aktivisti zavzemali za ohranitev Avtonomne tovarne Rog v središču Ljubljane, je neki dobromisleči meščan ponudil nenavaden predlog za rešitev nesoglasij med skvoterji in mestnimi oblastmi. »Zadnjič sem se vozil po podeželju in se čudil, kako je vse prazno … Zakaj se ne bi rogovci enostavno preselili ven iz mesta, kjer zemljišča niso toliko vredna in ne bi nikogar motili?« Ta mimogrede izrečeni izraz spontane zdravorazumskosti mi je do danes ostal v spominu. Ves razdražen zaradi gospodove naivnosti sem mu razložil, kar se mi je zdelo samoumevno: podeželje je z razlogom prazno in poceni … Ker tam ni služb in univerz! Ljudje moramo pač živeti in delovati tam, kjer so skoncentrirani delovna mesta, ključna infrastruktura ter izobraževalne in poklicne priložnosti. Mar ni logično, da bo v takšnih okoljih skoncentrirano tudi prebivalstvo? Toda z minevanjem let ugotavljam, da moja logika še zdaleč ni bolj samoumevna od logike tistega komentatorja. Razvoj dogodkov je kvečjemu pokazal, da selitev prebivalstva z donosnih zemljišč na manj donosna ni le neoliberalna fantazija v glavah meščanov, ampak tudi uradni poslovni model Mestne občine Ljubljana.

Prave naivčine smo v resnici vsi mi, ki smo pred tem mislili, da je mesto namenjeno bivanju ljudi, ki v njem delamo. Navajeni na stare čase socializma, ko so stanovanja ljudem zagotavljali podjetja in država, ali tranzicije, med katero je bilo še vedno na voljo veliko poceni prostorov, enostavno nismo razmišljali po kapitalistično. Morda je za ljudi mesto res prostor bivanja, toda za kapital je zgolj še en finančni asset, ki se ponuja investitorjem in na katerem se špekulira o bodočih dobičkih. Edini ljudje, ki so v tej enačbi dejansko pomembni, so lastniki, ki jih kot veliko družbo delničarjev veže skupni interes po čim višji vrednosti njihovih kvadratnih metrov. In da bi bili njihovi dobički lahko čim večji, morata mesto in država zagotavljati do investitorjev prijazno okolje – jim ponujati davčne ugodnosti, jim pomagati pri premagovanju prostorskih in okoljskih regulacij, jim pripeljati kupce z denarjem … in seveda najpomembnejše: zanje izprazniti najprivlačnejše lokacije.

Mestni načrtovalci temu pravijo »revitalizacija«. Akademiki temu pravijo »gentrifikacija«. Prebivalci temu pravijo »jebeno oderuške cene«, ki jih silijo iz mesta na podeželje, da lahko na njihovo mesto pridejo premožnejši najemniki.

V kapitalizmu je zato mogoče govoriti o sodobnem razvoju Ljubljane kot o uspehu. Mesto uspešno razprodaja svoja zemljišča investitorjem, kar je jasno iz neštetih gradbišč in novih stolpnic. Mesto je tudi uspešno pri vabljenju premožnih tujcev, to vidimo iz nenehne zasedenosti spalnih kapacitet, polnih lokalov in ulic. Ljubljana je postala ena izmed priljubljenih destinacij za ljudi iz bogatejših severnih držav, ki si želijo nekaj časa preživeti v diskontni verziji Švice. Vse to prestolnici prinaša rekordne proračune, ki potem poganjajo nove investicije v turistično središče, zaradi katerih je to še privlačnejše za kapital. Tako se lahko še več kvadratnih metrov spremeni v neregulirane airbnbje, najemnine lahko še malo zrastejo, mesto pa lahko javne prostore oddaja še malo dražje. Lastniki vsako leto služijo več. Toda čeprav nam kapitalisti te dobičke prikazujejo kot čudežni dosežek podjetniških veleumov, ki so jih »ustvarili iz nič«, se za vsakim centom dobička skriva človeška cena, ki je mestni načrtovalci ne beležijo.

O enem vidiku te cene smo brali v nedavnem članku na portalu N1, ki je poročal o prometnih mukah delavcev vozačev. To, da si ljudje vse težje privoščijo življenje v prestolnici, ima pač posledice – Ljubljana ima zdaj več delovnih mest kot delovno aktivnih prebivalcev. Samo v zadnjih desetih letih se je zato promet iz smeri Vrhnike in Domžal povečal za več kot deset tisoč vozil na dan. V mesto se vsak dan pripelje več kot 127 tisoč delavcev, pot v službo iz bolj oddaljenih koncev pa se podaljšuje tudi za uro ali več. Ceste v samem mestu zaradi tega doživljajo nemogočo obremenitev – kombinacijo dnevnih migrantov, turistov in šolarjev, ki morajo vsi ob istih urah skozi ista ozka prometna grla. Na vsakem vogalu poteka vojna za draga parkirna mesta, avtobusi in taksiji pa stojijo v gneči skupaj z vsemi ostalimi. Ob tem moramo govoriti še o povečanju izpustov in poslabšanju kakovosti zraka, kar vpliva na zdravje prebivalcev, ter seveda o ranljivosti betonske infrastrukture za vse pogostejše poplave, ki hromijo promet. Tako je dejansko videti zdravorazumska »selitev na cenejše podeželje«.

O teh vidikih mestne ekonomije seveda nikoli ne govorimo skupaj … Promet, kot da se povečuje sam od sebe, neodvisno od politike mestne občine. Ko so delavci enkrat odseljeni na območja za obvoznico, pač niso več »Ljubljančani«. Toda o vseh teh nevšečnostih moramo začeti govoriti kot o subvencijah, ki jih delavci plačujemo ljubljanskim lastnikom kapitala in nepremičnin. Kajti njihovi dobički ne bi bili mogoči, če se ne bi na drugi strani sto tisoče ljudi kolektivno žrtvovalo za vzdrževanje tega do investitorjev prijaznega sistema. Ko preuredite zgornji štuk hiše staršev v Žužemberku, ker si ne morete privoščiti najemnine bližje službi, vsi skupaj plačujete subvencijo kapitalu v Ljubljani. Ko preživite dve uri svojega dneva v prometu, da se pripeljete na delo, je to subvencija kapitalu v Ljubljani. Ko podjetje zaradi prometnih zamaškov izgubi posle ali ko vam dodelijo delo na domu, je to subvencija kapitalu v Ljubljani. In vsak vdih slabšega zraka, vsaka bolečina v križu ob dolgih vožnjah, vsak trenutek visokega tlaka zaradi prometnega stresa, vsak prepir s starši, od katerih se nikakor ne morete odseliti, vsak obrok lizinga za avto, ki ste ga morali kupiti … Vse to so subvencije kapitalu v Ljubljani. Izračunajte vse te neplačane ure, vso to živčnost in bolezni, vse to okoljsko opustošenje in boste dobili resnično ceno ljubljanskega uspeha. Bilanca je definitivno negativna.

Ta norost se ne bo končala sama od sebe. Mestni delničarji bodo še naprej pustošili prestolnico in kolonizirali njeno okolico, dokler bo mogoče iz kakega kvadratnega metra iztisniti dodaten evro. Naslednja subvencija, ki jo bomo plačali lastnikom za ohranitev njihove ekonomije, bo gradnja novih cestnih pasov na obvoznicah. Jasno, ne bomo dobili dostopnih javnih stanovanj in delovnih prostorov, ampak še več betona, po katerem se bomo lahko gnetli na poti v službo. Tej ekonomiji je treba narediti konec. Selitev za obvoznico, kot je bila svetovana rogovcem, enostavno ne more biti večna rešitev za razredni boj, ki se ima za zgoditi v Ljubljani.