Komentar / Usodne zablode

dr. Bogomir Kovač

15. 9. 2023  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Javna obravnava osnutka Zakona o energetski politiki sredi septembra 2023 je kratka, posledice pa bodo dolgoročne. To je eden zadnjih zakonov s področja energetike in hkrati med prvimi z bolj konkretnimi ukrepi upravljanja energetske politike. Zato je njegova vsebina tako pomembna – za državo, gospodarstvo in gospodinjstva. Energetskim zapletom na globalni, evropski in domači ravni očitno ni videti konca, saj se energetski prehod spreminja v politično dramo s katastrofalnimi ekonomskimi posledicami. EU je odgovorna za problematično strategijo »zelenega prehoda«, Nemčija za popoln polom svoje in skupne energetske politike. Zato imamo v EU stagflacijske razmere, težave z deindustrializacijo in deglobalizacijo, padcem produktivnosti in konkurenčnosti. Energetski sektor je motor ekonomskega razvoja in steber socialne stabilnosti, zablode na tem področju pa so lahko za EU politično in ekonomsko usodne. In Slovenija je del te zgodbe.

Začnimo z zadnjim poročilom Evropske komisije glede ekonomskih razmer v EU. Napovedi so slabe. V letu 2023 bo gospodarska rast pod odstotkom, inflacija pa blizu šestih odstotkov. Med vzroki so visoke cene energentov in storitev, ohlajanje svetovnega gospodarstva, razpadanje trgovinskih tokov in proizvodnih verig, rusko-ukrajinska vojna … Nemčija je kot ekonomski center v velikih težavah, podobno velja za Italijo in Francijo, Poljska in Švedska sta doživeli največji padec rasti. V središču teh negativnih trendov pa tičita energetska transformacija in njen politični voluntarizem. Kot da smo pozabili, da sta industrializacija in urbanizacija zgrajeni na poceni fosilni energetiki in čudežno bogastvo evropskega »zahoda« na stoletnih kolonialnih ropih naravnih virov »tretjega« sveta. Energetska kriza in globalna zelena transformacija sta rezultanta teh trendov. Ne gre za reševanje planeta in človeške civilizacije, temveč za politični spopad, kdo in kako bo obvladoval svet. Shizofreno globalno razogljičenje je torej zgolj druga stran te politične blasfemičnosti.

Energetska kriza je zato del razpada globalne hegemonije ZDA, spopada za novo mednarodno ureditev, kot jo nakazuje nova podoba G-20. Iluzije o možnosti zamenjave neobnovljivih virov z obnovljivimi, neznosna lahkotnost tržnih improvizacij na energetskem področju in nova hladna vojna političnih velesil so slaba popotnica želenim ekološkim spremembam. Kitajska svoj razvoj še danes gradi na premogovni energetiki, ZDA na spornem hidravličnem lomljenju naftnih skrilavcev, EU pa je sredi nedoumljive energetske improvizacije. Evropske direktive o obnovljivih virih energije (OVE) segajo v leto 2001. Prvi cilji OVE govore o petini potrošnje vse energije do leta 2020, danes smo že pri 45 odstotkih do leta 2030. Stampedo ciljnih vrednosti in zeleni načrt transformacije (RePowerEU) prinašata tudi agendo ukrepov in omejitev za gospodinjstva, podjetja in države, energetski eksperimenti pa so po letu 2021 v EU povzročili inflacijo, padec konkurenčnosti, znižanje produktivnosti in gospodarske rasti. Energetsko intenzivna industrija je povsod v krizi, energetska revščina vse bolj ogroža evropsko socialno državo, energetska kriza je vir novih političnih nestabilnosti. Nemčija je izvrsten primer teh zablod – in na tej poti ni edina.

Slovenija sledi protislovnim smernicam EU, zato je obtičala v svojih strateških dokumentih v pasteh njenega razogljičenja. Tu so obnovljivi viri »čiste energije«, polni umazanih tehnologij (solarni paneli, vetrnice), energetsko stabilnost in dostopnost pa zapolnjujejo s fosilnimi energetskimi viri, uvozom in za mnoge sporno jedrsko energijo. Problemi razogljičenja so tudi pri nas zanesljivost oskrbe, cene energentov, stroški zamenjave in dejanski ekološki odtis. Energija je bila do protiruskih sankcij leta 2022 relativno dostopna in poceni, toda 60 odstotkov fosilne odvisnosti ni mogoče nadomestiti z OVE. Vsaj ne tako hitro – pri sedanji energetski tehnologiji in še vzdržnih stroških. Zato je tudi pri nas edina realna alternativa jedrska energija, OVE so lahko zgolj dopolnitev »klasičnih« elektrarn. In vsaj na »lokalni« slovenski ravni skušajmo razumeti, da prehod na OVE ni mogoč s sedanjim modelom potrošniške družbe. Pohlep po energiji se veča, prav tako pričakovanja, nizka energijska gostota in razpršenost OVE pa zahtevata ravno nasproten proces. Zato energetska negotovost in odvisnost od drugih postajata tudi za Slovenijo najnevarnejša dejavnika družbenega razvoja. Odgovorna energetska politika je prav zaradi tega ključna naloga Golobove vlade.

Toda predlog zakona o prihodnji energetski politiki tega ne dokazuje najbolje. Vzemimo kot primer ukrepe, ki zapovedujejo sistem ogrevanja gospodinjstvom in prepovedujejo uporabo določenih energentov. Prednostna raba energije bo za občine določena vnaprej, v strnjenih naseljih bo prepovedana uporaba trdnih in tekočih fosilnih goriv, tudi plina. In tu bodo energetske zadrege manjših mest in naselij velike, saj so energetski prehodi investicijsko zahtevni; cene energije bodo zato višje, energetska revščina se bo z zeleno tranzicijo povečala in ne zmanjšala. In če je hkrati tretjina slovenske industrije energetsko intenzivna, promet pa še desetletja nerešljiv problem, je postopnost s sprejemljivo ekonomiko edina rešitev. Oktroirana energetska politika bo kot nekdaj v socializmu vodila do sistemske implozije, tehnološko-ekonomske, pa tudi socialne in politične. Država si tega ne more privoščiti.

Dileme so torej velike, drage in problematične, tudi zaradi zmedene EU in domačih zablod. Z energetikom Golobom na čelu vlade postaja energetska kriza države še bolj groteskna. Sodelovanje in solidarnost sta bistvo zelene transformacije, pravi Peter Senge. Očitno ga nismo razumeli.