Komentar / Razumeti

dr. Bogomir Kovač

22. 9. 2023  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Začetek septembra 2023 je po poletnem političnem zatišju spet postregel z novimi predlogi reševanja zdravstva. O celoviti zdravstveni reformi po dobrem letu dni nihče ne govori več. Ob popolni politični centralizaciji vodenja zdravstvenih politik smo brez ministra že tretji mesec – in to pove vse. Ministrstvo za zdravje je ponudilo smernice zdravstvene politike za prihodnji dve leti, civilna iniciativa Glas ljudstva pa zakon o nujnih ukrepih za stabilizacijo zdravstvenega sistema. Vmes nastaja v okviru različnih interesnih in strokovnih skupin vrsta novih predlogov, v papirni kakofoniji rešitev pa se razmere v slovenskem zdravstvu poslabšujejo. Zdi se, da predlogi bolj ali manj zadevajo premikanje stolov na slovenskem zdravstvenem Titaniku. Želeni cilji so težko uresničljivi, ponujajo omejene ukrepe namesto sistemskih rešitev. O organizaciji in vodenju, ekonomskih in menedžerskih pristopih v zdravstvu govore malo. Bistvenih reči očitno še vedno nočemo razumeti. In zato smo tam, kjer smo.

Ohranimo zdravniški žargon. Anamneza stanja in klinični status slovenskega zdravstva sta relativno jasna že dobro desetletje, a zdravniški ceh ima z njunim razločevanjem težave. V Sloveniji smo leta 1992 začeli s posodobitvijo zdravstvenega sistema, koraki so bili postopni, rezultati spodbudni. V marsičem smo bili celo boljši od razvitejših evropskih držav. Zgodba se je začela zapletati po vstopu v EU z agendo privatizacije in liberalizacije zdravstvenega sistema. Prva Janševa vlada je poskrbela za izhodiščno točko sistemske zmede med javnim in zasebnim zdravstvom in razkroj javnega zdravstva traja zadnjih petnajst let. Preprosto nismo razumeli, da je zdravstveni sistem predvsem organizacijsko-poslovni problem in ne zgolj zagotavljanje zdravstvenega funkcionalizma. Zato večno reformiranje zdravstva poglablja njegovo neučinkovitost, zdravniki pa so pri vodenju teh sprememb naša tragedija skupnega.

Po dobrem letu je jasno, da tudi Golobova vlada ne zmore izpeljati zdravstvene reforme. Zatavala je v klasične labirinte dosedanjih zgrešenih zdravstvenih politik in kadrovskih menjav. V to reformo je vložila toliko političnega kapitala, da zdaj vemo, da o politiki in zdravstvu ne ve veliko. Po letu dni od lanskega sprejetja interventnega zakona o nujnih ukrepih za stabilizacijo zdravstva nimamo niti ministra niti reforme, ne prave razvojne strategije ne zdravstvene politike, še manj dobrih ukrepov. Problemi pa se kopičijo. Povečuje se število pacientov brez dostopa do zdravnika, daljšajo specialistične in operativne čakalne vrste, raste njihovo nemogoče preskakovanje in dvojno plačevanje storitev ... Skratka, kaotično stanje in popoln polom.

Vlada se je z reformno agendo umaknila, namesto nje je zdaj ponudila skupek vsakoletnih smernic zdravstvene politike. Toda 55 predlaganih ukrepov za obdobje 2024–2025 nima prioritet okoli osrednjih problemov zdravstva, predstavlja prednostne naloge brez operativnih orodij in ustreznih virov. Zopet niza cilje in želene spremembe brez izvedbenih načrtov. Kaj pomeni, da bomo imeli do 1. junija leta 2024 časovni načrt prenove družinske medicine z ekipo petih članov, če zanje že danes ni kadrovskih virov? Bomo z zmanjšanjem števila stopenj nujnosti napotnic in samotriažo pacientov rešili dostopnost in zmanjšali čakalne vrste – ali pa še bolj zbanalizirali problem? Kako zagotoviti plačevanje po kakovosti, če nimamo delovnih normativov, in še bi lahko naštevali. Morda je ena redkih dobrih reči napoved, da bodo morali zdravniki z licenco opravljati dežurno službo. Bistvo čakalnih vrst in dostopnosti je namreč razkorak med povpraševanjem in ponudbo storitev. Preprosto, imamo premalo ambulant in delavcev, ali pa morajo ti delati več in bolj učinkovito.

Če je poanta v rešitvah, kot pravi Golob, potem so bližje temu pri Kebrovi civilni družbi. Njihov predlog dopolnitve zakona o spremembah je seveda nomotehnično pomanjkljiv, toda vsebinsko boljši, bolj zadevajoč od vladnih slepomišenj. Predlaga dvig opredeljenih pacientov na primarni ravni in dodatno plačilo za njih, na sekundarni pa začasne normative dela, skratka večjo ponudbo storitev. Zmanjšanje čakalnih vrst je del akcijskega načrta, za kar so odgovorna vodstva javnih zdravstvenih organizacij, zdravniki in ambulante na vseh treh ravneh zdravstvenega sistema. Zdravniki v javnem sistemu so najprej dolžni sodelovati v tem načrtu, šele potem lahko delajo drugod. Pragmatizem je tu vendarle premagal ideologizacijo sporne privatizacije zdravstva. Če bi potegnili iz predalov tudi junijske predloge ZZZS o nujnih ukrepih v zdravstvu, vse skupaj premešali in postavili v vrstni red, potem bi bili bližje skupnim želenim ciljem. Toda bistvo problema tiči globlje, v organizaciji, upravljanju in vodenju zdravstva.

Sistem zdravstvenih domov, teh lokalnih poliklinik, potrebuje zgolj institucionalno reformo zavodov in sistemsko standardizacijo procesov. Osrednji problem so bolnišnice na sekundarni ravni, kjer bi lahko uporabili avstrijske deželne zglede, tudi Dunaja. Z združevanjem državnih bolnišnic v avtonomne poslovne sisteme (recimo KABEG), ločene od državne uprave, jim je v tridesetih letih uspelo prenoviti javno zdravstvo. Tudi koraki so jasni, politični konsenz pri spremembi zakonodaje, jasna ločitev poslovnih rešitev in zdravstvenih storitev, skupni informacijski sistem in službe, merila poslovanja in odgovornosti … Ključno je torej skupno vodenje in profesionalno menedžiranje bolnišnic, kar počno menedžerji in ne zdravniki. Preprosto, preizkušeno, tudi učinkovito.

Splošni dogovor o reformi in politikah v zdravstvu mora zajeti oboje, javno in zasebno zdravstvo. Njuna razmejitev je pogoj za partnerstvo namesto uničujoče konkurence, brez ekscesnih špekulacij in interesov manjšine. Zmoremo stopiti onkraj zdravstvenega neoliberalizma?