Komentar / V mlinu segregacije

Bernard Nežmah

29. 9. 2023  |  Mladina 39  |  Pamflet

Ni ga medija, ki v minulem tednu ne bi ironiziral na spletu objavljene telefonske čestitke premiera Roberta Goloba kuharski mojstrici Ani Roš. Kaj naredi najstnik, ki si želi dneva slave? Prilepi se k celebriteti, upa na selfi in se pod njenim okriljem še sam zavihti med zvezde. Natanko isto gesto je uprizoril predsednik vlade - državo vodi politik, ki se obnaša kot najstnik.

Toda zdaj nastopi presenečenje: ko na nacionalki iz dneva v dan odstavljajo urednike in voditelje, osrednji mediji molčijo. Nova v.d. odgovorne urednice je le v nekaj dneh po nastopu svoje funkcije sledila napovedi člana uprave Simona Karduma, ki je pred svetom RTV SLO orisal prve korake politike depolitizirane televizije: an ban, štiri miši … Prisilno odstopljena Jadranka Rebernik, odstavljeni uredniki: Martin Nahtigal, Ksenija Koren in Jaka Elikan, voditelji: Luka Svetina, Valentina Plaskan in Nejc Krevs ter ukinjena oddaja Arena, ki sta jo vodila Igor Pirkovič in Vida Petrovčič. A kdor je hotel slediti temu kadrovskemu cunamiju, teh vesti ni našel na nacionalkinem MMC-ju, ampak je moral brskati po N1, Požareportu, Novi24, PortalPlusu, Domovini … Prve vesti niso prinesli osrednji mediji, čeprav smo doživeli edinstven medijski dogodek, ko na en mah odleti devet standardnih medijskih figur. Najobsežnejša medijska čistka v zadnjih 30 letih!

Ko je nato kakšen podatek o tem zašel tudi v dominantne medije, je bil poudarek, kje so odstavljeni nekoč delali, ne pa, zaradi česa so jih odstavili. Prevladovala je hitrost. Še preden je vrh nacionalke napravil načrt, katere oddaje in po katerih kriterijih jih bo denimo opustil, preoblikoval ali ponudil nove, je že izvedel eksekucijo deveterice. Vzemimo oddajo Arena, ki je imela svojo publiko. Ko so jo ukinili, so ukinili tudi njeno publiko. Publiko, ki vestno plačuje obvezno naročnino!??

Najmanj, kar bi pričakovali, bi bila denimo utemeljitev, da ima majhno gledanost, in da bi ukinitev pospremili s podatkom o gledanosti, ter z napovedjo, da bo preoblikovana naslednica ljudem bolj blizu. Čez mesece bi nato objavili njeno gledanost, in po tem objektivnem podatku bi lahko primerjali in ocenjevali domet novitete.

A značilnost je kadrovanje v zavetju molka. Ko je Svet nacionalke pred mesecem odločal o predlogu šefa uprave, da odstavi direktorja Uroša Urbanijo, je slednji na seji poskušal predstaviti svojo plat zgodbe. A mu niso dali besede, češ, da mu ne pripada. Mala gesta zagovora, ki pritiče vsakemu obtoženemu, je za svetnike nezamisljiva, podrla bi njihov koncept absolutnega videza enotnosti, kjer ni drugačnih mnenj. Kar lahko gledalci ujamemo na posnetkih, je njegova edinost, kjer glasujejo vsi za, kdaj se kdo vzdrži, enkrat je nekdo dal celo tihi glas proti. In pred seboj imamo kopijo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS), ki je skozi desetletja deloval uni sono, javnosti so se vseskozi predstavljali kot skupina enotnih. Ali kot je govoril predsednik Tito: komunisti moramo biti enotni, neenotnost šibi partijo in daje priložnost razrednim sovražnikom. Štiri desetletja po njegovi smrti in tri po padcu komunizma doživljamo reinkarnacijo v podobi CK RTVSLO.

Nekoč je zveza komunistov vladala v imenu vseh, njeni nasprotniki in drugače misleči so bili odstranjeni iz poročanja medijev. Pred dnevi je nacionalka predstavljala predlog novega zakona o medijih, a za sogovornike povabila tri podobno misleče ter nobenega, ki bi imel drugačne ideje. Če sta dialog in konfrontacija pogledov temelj racia, zdaj dobiva zalet agitacijska podpora.

Neljubi incidenti izginjajo iz programov. Zadnji protest pred Magistratom zaradi zlorab pri gradnji kanala CO je ostal medijsko neopažen. No, osrednja tiskovna agencija STA ga je omenila, toda ne pod samostojnim naslovom, ampak ga je povezala kot alineo ob poročilu s seje mestnega sveta. No, sprejmimo ugovor, da je bilo število protestnikov pičlo. A kadar se je na protestni izjavi zbralo le nekaj članov Osmega marca, jih STA ni vtaknila v vest o zasedanju Janševe vlade, h kateremu je pridodala še nekaj njihovih protestnih zahtev.

Ta segregacija politično nezaželenih seže tudi na praznike. V Portorožu je potekala slovesnost ob vseslovenskem srečanju nekdanjih internirancev, političnih zapornikov, izgnancev in ukradenih otrok. Po naslovu, da gre za vseslovensko prireditev, sem pričakoval, da bodo prisotni tudi politični zaporniki iz časa komunizma ter interniranci na Goli otok. A ne le, da oni ne spadajo na dogodek vseh Slovencev, celo govornica v podobi predsednice Nataše Pirc Musar je izpostavila le žrtve fašizma in nacizma. Niti s polstavkom ni omenila žrtev komunizma. Seveda ima zveza partizanskih veteranov pravico, da organizira svojo svečanost, toda da jo v imenu države posvoji predsednica vseh državljanov???

Podoben status kot zatajevana politična zgodovina imajo drevesa v Ljubljani. Župan Zoran Janković, ki prenavlja osrednjo avtobusno postajo, je začrtal posek dveh drevoredov na Linhartovi in Vilharjevi, v načrtih pa predvideva tudi odstranitev velikih drevesnih osamelcev, ki zdaj mečejo senco čakajočim potnikom in hladijo avtobusno pločevino na osrednji postaji. Drevo je zanj le motnja pri polaganju asfalta. No, tokrat so se opazno odzvali mestni svetniki Levice, ki so med drugim izvedli protestno akcijo, ko so meščanom označili drevesa, ki so jim šteti meseci. Apelirajo na župana, da jih usliši. Brezupno, saj še svojih vrhovnikov Aste Vrečko, Luke Mesca, Mateja Tašner Vatovca, Simona Valjevca in Miho Kordiša niso prepričali, da jih podprejo s svojo prisotnostjo.