Komentar / Evropska komisija

dr. Bogomir Kovač

29. 9. 2023  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je sredi septembra 2023 zadnjič v svojem mandatu nagovorila evropski parlament v Strasbourgu. Letni govor o stanju Unije zato ni bil zgolj formalna agenda načrtov za prihodnje leto, temveč politični poračun celotnega mandata komisije. Komisijo je prvič v svoji zgodovini vodila ženska in ji nedvomno vtisnila svojevrsten identitetni pečat. Velike načrte o zeleni in digitalni transformaciji EU, njeni novi geostrateški vlogi so razblinila neobičajna sosledja kriz, brexit, pandemija, ukrajinska vojna, grozeča stagflacija ... Namesto velikih razvojnih premikov je EU doživela šok kriznega menedžmenta. Zastale so vse ekonomske institucionalne reforme, vzniknile pa nove politične obljube in stare iluzije. EU je na prepihu nenehnih kriz in protislovnih geostrateških trendov očitno izgubila kompas. Ni uspela kot branik multilaterizma v odnosu do ZDA, izgubila je desetletno konkurenčno bitko s Kitajsko, ne ve, kako živeti z Rusijo. Neoliberalna ekonomska agenda je dokončno postala neznosno politično breme. Politično-ekonomski saldo sedanje komisije je pred novimi evropskimi volitvami leta 2024 negativen.

Konec novembra 2019 je bilo vse videti drugače. Postavitev von der Leynove na čelo evropske komisije je bila politična dediščina Merklove, njena izbira je povzročila vrsto nesoglasij v Nemčiji in tudi drugod znotraj politične skupine ljudskih strank (MEP). EU dobiva najbolj ambiciozno zeleno agendo na svetu, doživeli naj bi tehnološki digitalni preboj, postati bi morali enakopraven »geopolitični igralec«. In za nameček je vse skupaj na koncu namenjeno ljudem, zaščiti »evropskega načina življenja«. Skratka, namesto razigrane Junckerjeve »politične komisije« naj bi dobili nadvse odgovorno komisijo »evropskega zasuka«. Politični začetek ni bil ravno blesteč, toda ekonomsko dovolj ambiciozen. Program »NextGenerationEU« naj bi podprli s 750 milijardami evrov, na skupnih evropskih dolžniških temeljih, ob sproščanju starih fiskalnih zavor. Nemškemu ordoliberalizmu s Hallensteinom kot prvim nemškim predsednikom komisije (1958–1967) je smrtni udarec zadala prav von der Leynova. Kakšna nenavadna igra usode.

Uvodni odgovor EU na pandemijo spomladi 2020 je bil počasen, tudi kaotičen. Toda končal se je vendarle s skupnim programom nakupov in razdelitve cepiv članicam leta 2021. Podobno usodo kriznega poenotenja je prinesla ruska invazija na Ukrajino leto kasneje. Politična obsodba je bila soglasna, ekonomske sankcije tudi, vojaška pomoč pod Natovim pokroviteljstvom ni bila vprašljiva. Toda ihtavo nadomeščanje poceni ruskih energetskih virov, več kot simbolična razstrelitev obeh severnih plinovodov sta sprožila resno energetsko in ekonomsko krizo. Zdelo se je, da je sedanja komisija vendarle dosegla nekaj, česar druge pred njo niso uspele. Hitro protikrizno reakcijo, inovativne institucionalne rešitve, tudi kanček neposredne demokracije po koncu široke razprave o prihodnosti EU. Šest področij, zelena in digitalna EU, konkurenčnost, vpliven mednarodni akter, evropski način življenja in EU za ljudi, se je zdelo trdna platforma politične legitimnosti. Toda politična hiša iz kart se je ekonomsko in strateško sesuvala sproti.

EU je danes v energetski slepi ulici, digitalnega tehnološkega preboja ni v statistikah rasti, konkurenčnost je spodjedla stagflacija, fiskalna razpuščenost postaja vse bolj tvegana. EU se je povsem zapletla v ameriške geostrateške mreže. Popolna blokada Rusije in vedno bolj protislovno razhajanje s Kitajsko sta zamajala idejo o zmagoviti vrnitvi EU na globalni zemljevid sveta. Toda kako utrditi suvereno, združeno, demokratično EU brez trdne politične unije, z opotekajočo se Nemčijo, frustrirano Francijo, populistično Italijo … Lahko izhod iz ekonomske zagate evropske nekonkurenčnosti reši Draghi s svojo karizmo, kot ga napoveduje von der Leynova? Bodo po letu dni ločenih analiz mimo evropske komisije zadostovala politična priporočila dvanajstčlanske francosko-nemške ekspertne skupine o nujni institucionalni reformi EU, ki zopet stavi na stari iluzionizem hkratne širitve in poglabljanja EU? EU se mora na novo konsolidirati, geografsko, institucionalno, globalno. Komisija končuje svoj mandat s starimi problemi in prazno vsebino možnih rešitev. Evropska točka preloma očitno čaka nove politične odrešenike.

Povežimo nove stare dileme. Če želi EU uspeti, mora postati nova komisija eksplicitni odločevalec, kot evropska vlada, torej z jasno agendo in protokoli politične unije. Šele potem pride na vrsto ekonomska sposobnost večje fiskalne moči in monetarne usklajenosti, brez fiskalne ni prave monetarne unije. Parlamentarna demokracija zahteva moč evropskega parlamenta, evropska komisija je kot izvršna oblast pod njegovim nadzorom, Svet EU je lahko zgolj nekakšen zgornji dom. Dosedanje ad hoc rešitve niso kazalec prilagodljivosti EU, temveč slabe institucionalne improvizacije. »Širitev«, vsaj balkanskega žepa, je mogoča, če stoji pred njo »poglobitev«, in ne obratno. Ukrajina, Turčija in zakavkaške države potrebujejo drugačen pristop, ne zaradi Moskve, temveč Bruslja. Geopolitična prihodnost EU je odvisna najprej od notranje konsolidacije, enakopravnejša ureditev sveta je v interesu EU in ne nasprotno. Francoska vizija EU z gaullističnim pridihom distanciranja od ZDA je del te rešitve, Pacifik in Kitajska sta prej ameriški problem kot evropska priložnost. Raison d’etre EU je že desetletja miroljubna koeksistenca, socialna država in tržna globalizacija. Sodelovanje in povezovanje, dialog in multilaterizem so njena agenda. Svet bi moral slediti tej viziji EU in ne obratno.

Cepiti navdihnjeno levo politično-ekonomsko vizijo EU s konzervativno politično družino in neoliberalno agendo že dolgo ni obetavna formula. Vzpon in padec von der Leynove, nemški asketizem brez francoskega esprija zgolj simbolizira ta neuspeh. Zato čakamo na novo komisijo in znova upamo, kot vedno.