Grega Repovž

6. 10. 2023  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Uvodnik / Res, predsednica?

Z vso resnostjo naj zapišemo naslednje: najnasilnejše organizacije v sodobni Evropi in Združenih državah Amerike so tiste, ki napadajo pravico žensk do splava. Gršega nasilja in večjih nasilnežev od teh ljudi preprosto ni. Njihovo nasilje je namreč psihološko in fizično, stojijo pred bolnišnicami in se vtikajo v življenja žensk, ki se odločijo za splav, dejansko se jim postavljajo na pot, hodijo po mestih in kažejo plastične zarodke, ženske pa etiketirajo z izrazi morilke, ubijalke in podobno.

Pripravljeni so fizično stopiti pred porodnišnice in ustavljati ženske, jim težiti in se obračati nanje. Pravica do splava je neodtujljiva – in del te pravice je tudi to, da nihče ne posega vanjo. A ti ljudje ne poznajo življenjskih odločitev teh žensk, ne poznajo razlogov za njihovo ravnanje in njihovih stisk, niti jih ne zanimajo. Splav je ena najtežjih odločitev v življenju ženske, če in ko se z njim sooči. Razlogi so različni, od zdravstvenih do socialnih. In ker gre za tako močno odločitev, jo v resnih demokracijah varuje ustava. Tudi pri nas je pravica do splava ustavna kategorija. Zato so tovrstne organizacije oziroma njihovo delovanje prepovedani v marsikateri državi, na primer v Veliki Britaniji. To nasilje je toliko hujše, ker za njim, za temi domnevnimi borci za življenje, tudi v Sloveniji, stoji katoliška cerkev. Gre za zavrženo ravnanje te organizacije, ki ves čas govori o otrocih, ženske, ki se odločijo za splav, pa obklada z najhujšimi psovkami, ob čemer je to organizacija, ki jo bremenijo desettisoči oskrunjenih otroških življenj po vsem svetu.

Ko se torej ti ljudje odločijo, da bodo spet posegli v življenje žensk in na osrednjem trgu v Ljubljani postavili zastavice, ki naj bi vsaka posebej označevala za en razred splavljenih otrok, je vsako dejanje protesta zoper to njihovo nasilje dolžnost razsvetljenega državljana. V imenu ustavne pravice in v imenu žensk. Zakaj bi morali mi tolerirati te nasilne ljudi, ki ženske tako grobo napadajo in črtijo? A v bran teh ljudi se je ta teden z naravnost neverjetnim stališčem postavila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Iz svojega mladinskega posvetovalnega telesa je dala namreč izključiti študentko Saro Štiglic, ki se je skupaj s prijateljicami odločila reči ne tem nasilnežem. In sicer tako, da so z v zemljo zapičenih paličic snele simbolne zastave, ki naj bi simbolizirale umrle razrede splavljenih otrok. Blago so le spustile na tla. Predsednica Nataša Pirc Musar se je nemudoma odzvala in Saro Štiglic izključila iz Mladinskega posvetovalnega odbora. Ne samo to: priredila je celo tiskovno konferenco, kjer je pojasnila, da so aktivistke s tem posegle v pravico do svobode govora druge skupine ljudi in da ob sebi takih ljudi ni pripravljena tolerirati.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je drugič v dveh tednih pokazala, da ni zmožna malce širšega in globljega političnega razmisleka – ter da ne razume niti osnov družbe in družbenih razmerij. Da ne razume, da je protest vedno tudi fizičen. Je predsednica sploh kdaj v življenju protestirala? Je bila kadarkoli del civilne družbe? Očitno je, da tega preprosto ne pozna. A v resnici je pokazala še več: da sploh ne razume, kako so bile te človekove pravice, med njimi tudi volilna pravica, ki ji je ne nazadnje omogočila, da je kot ženska postala predsednica republike, izborjene. Če bi namreč to vedela, ne bi nikoli kandidirala za predsednico republike – ker je bila namreč volilna pravica za ženske izbojevana s protesti, fizičnimi spopadi, z nasilnimi dejanji – torej vsem tistim, kar je z obsodbo tako nedolžnega protestnega dejanja ta teden zavrnila.

Zakaj je torej predsednica republike tako reagirala? Zakaj se ji je zdelo pomembno, da se odzove tako močno? Se je oglasila zaradi kakšnega drugega podobnega dejanja in takrat priredila tiskovno konferenco? Se je zavzela za žrtve spolnega nasilja v športu? V šolah? Je takrat sklicala tiskovno konferenco? Ne. Ne trdimo, da bi jo morala. A če se odzove tako močno v tem primeru, bi se lahko tudi v drugih. Kako to, da se ji je zdelo to tako pomembno? Razlog je preprost. Ker je bila Sara Štiglic članica organa njenega urada. Predsednica se je tako odzvala samo zaradi sebe, samo zato, da bi se izognila kakršnemukoli očitku, da podpira protestno dejanje mladih deklet. Predsednica se je oglasila samo zato, da se ji ne bi morda zamajala javna podpora, da se ne bi zamajala njena ljudskost, ki jo tako skrbno, z nežnostjo Boruta Pahorja, vse bolj neguje. Nismo spregledali, da se ob domnevno jasnih stališčih ni izrekla o organizaciji, ki organizira shode za življenje in izvaja s svojimi protesti nasilje nad ženskami in njihovimi ustavnimi pravicami.

Je to predsedniška drža? Ne. V tem ravnanju predsednice Pirc Musar ni bilo nič predsedniškega. Bilo je samo nečimrno dejanje vase zagledane osebe, brez političnega sporočila, brez politične teže. Jaz. To je edina beseda, ki ji je bilo to dejanje namenjeno. A z dejanji, ki naj bi bila nepolitična, je tako kot s politiki, ki trdijo, da ne verjamejo v nobeno ideologijo – prav to je zelo jasna ideološka pozicija. Zato je tudi to dejanje predsednice republike politično – z zelo jasnim sporočilom, komu in čemu dejansko želi služiti.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je po imenovanju obkrožila z močno ekipo svetovalk in svetovalcev. A po njenem zadnjem dejanju se zdi, da je ob sebi predvsem želela imeti imena, ki bodo dodala lesk njenemu.

Sara Štiglic je ženska. Ena izmed žensk, ki morajo trpeti nasilje domnevnih borcev za življenje. Njeno protestno dejanje je bilo nenasilno in simbolno. Predsedniško.