Komentar / Izhod v sili

dr. Bogomir Kovač

6. 10. 2023  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Mogoča rekonstrukcija vlade po dobrem letu in pol, nekje na slabi operativni polovici mandata, pove dvoje. Na eni strani je očiten znak oživljanja stare politične krize v državi, na drugi logičen korak iskanja novih poti. Poteza predsednika vlade je v teh razmerah zato pričakovana, toda bolj izsiljena kot strateška. Golobova vlada je že nekaj časa v težavah. Izgublja politično legitimnost v javnosti, težave ima z obvladovanjem obljubljenih sistemskih reform in povsem operativnim vodenjem države. Zdravstvena reforma stoji, plačne spremembe tudi, krizni menedžment na poplavnih področjih se resno zatika. Ekonomske razmere pa se hitro zaostrujejo, od inflacije in stagnacije do proračunskih zagat in virov financiranja. Razmere postajajo politično-ekonomsko vedno bolj kaotične, zaupanje v sposobnost Golobove administracije pa je vse manjše. S politično gostobesednostjo in ekonomskimi obljubami ne morete reševati problemov države. Rekonstrukcija vlade je zato prvi mogoči izhod v sili. Očitno se začenja boj za politično preživetje Golobove vlade.

Politična napoved novih imenovanj ministrov na področju zdravstva, kmetijstva in prostora, morda tudi obeh ministrov za izobraževanje in visoko šolstvo je še vedno del političnih špekulacij. Zdravstveni resor in odstop tedanjega ministra Golob zapolnjuje po treh mesecih političnega pleteničenja. Prevolnik Ruplova je strokovna in operativna, nima pa ne politične moči niti karizme za sistemski zasuk zdravstva in zlom interesnih lobijev. Šinkova in Brežan pa sta vsak posebej dokaz slabe izhodiščne Golobove izbire za dva izjemno zahtevna vladna resorja. Stopnjevanje njunih napak in zapletov je bilo zato bolj ali manj pričakovano, še posebej v kriznih razmerah. Podobno velja tudi za še nekatera druga ministrstva, toda spomnimo se izhodiščne Golobove napake. V soju izjemne politične zmage niza nova ministrstva, premetava resorje, igra kadrovsko ruleto. Namesto vitke in okretne vlade smo dobili okorno administracijo in nezrele ministre. Tudi brez Janševega spotikanja je s tem zapečatil svoj mandat. Tudi danes bo za rekonstrukcijo vlade še težje dobiti kredibilne ministre. Ljudje neradi premikajo stole na Titaniku.

Vlada ima trenutno pred seboj dve težavi, če odmislimo običajno inflatorno rabo obljub o reformah in strateških premikih. Prva zadeva krizni menedžment dva meseca po katastrofalnih poplavah, druga ekonomiko javnega financiranja države. Pri obeh gre za družbeni cement, kovanje ekonomske koherence in političnega zaupanja, če želi normalno končati mandat. Padec politične legitimnosti bo tu usodnejši od ekonomskih zagat. Poglejmo prvi primer. Krizni menedžment je v prvih tednih dobro opravila Šestanova ekipa, kombinacija izdelanih protokolov in hitrih odločitev pa po mesecu dni ni dobila prave nadgradnje. Vlada je obljubljala sistematičen pristop, Brežan in njegovo ministrstvo pa sta se vedno bolj zapletala. Od tod dva ustrezna Golobova odvoda, Šefic kot državni sekretar in koordinator ukrepov in Pipenbaherjev strateški svet za obnovo. Toda ključ rešitev bi morale biti tehnične pisarne na terenu, ki bi strokovno odločale, kakšne so kratkoročne in dolgoročne tehnične, finančne, socialne rešitve za konkretne hiše in ljudi. Pa imamo po dveh mesecih v Ljubljani namesto projektne brezzobo tehnično pisarno, na lokalni ravni pa nobene, čeprav bi jih potrebovali več, včeraj in ne jutri. Toda zanje nimamo ustreznih kriznih ekip, tri ducate operativcev, inženirjev, ekonomistov, psihologov z mandatom in pooblastili kdaj, kje, kako in s kom lahko občine in prizadete družine pridejo do ustreznih rešitev. Tehnične pisarne so sedaj prvi in najpomembnejši socialni projekt te vlade, ki spet stoji in ne deluje. Zato vladni obiski »tam spodaj«, pa obljube občinam in prizadetim ljudem postajajo vedno bolj neznosna politična farsa. Nesposobnost obvladovanja kriznega menedžmenta je očitna, za številne ljudi tudi usodna.

Financiranje pomoči in obnove postaja drugo pomembno področje vladnih zapletov. Tudi brez tega projekta so gospodarske razmere v državi težavne zaradi nižje gospodarske rasti, vztrajne inflacije in slabih obetov na mednarodnih trgih. Fiskalni okvir države je problematičen, pa čeprav bo država dobila dodatno evropsko pomoč in verjetno tudi položaj izjeme pri uveljavljanju fiskalnih pravil. Trenutna rešitev načrtovanih proračunov za obdobje 2024–2025 je prerazdelitev sredstev zaradi poplav, omejevanje manj pomembnih razvojnih projektov, zamik plačne reforme, splošna politika varčevanja na odhodkovni strani. Druga stran zapiranja fiskalnega deficita je iskanje dodatnih virov financiranja, tudi z ad hoc rešitvami zlasti na davčnem področju, kar ni dobra popotnica. Vmes bi se moral najti prostor za povečanje učinkovitosti javne porabe in povečanje konkurenčnosti gospodarstva, to večno mantro reform, ki jih očitno ne bo. Za zdaj ostajajo vsaj socialni transferji razmeroma nedotaknjeni, toda negotovosti in neznanke ostajajo, tudi pri dodatnem financiranju občin, pokojnin in zdravstva. Zapiranje finančne konstrukcije države je torej precej problematično, očitni administrativni zapleti pri financiranju škod zaradi poplav pa še bolj tvegani.

Kaj torej storiti? Povsem jasno je, da je rekonstrukcija vlade primerna, če bi prinesla zasuk v dosedanjem delovanju vlade. Politična obramba ministrice za javno upravo bo za Goloba ključna zaradi trdnosti lastne stranke in tudi koalicije. Vsi drugi strankini ministri lahko gredo, če le ima boljše kadrovske rešitve in je sam pripravljen spremeniti slog in način vodenja. Brez tega je status quo boljša rešitev, politično umiranje na obroke pa racionalna odločitev. Brez pričakovanj »kolesarjev« in Janševih oblastnih vzorcev mu ostane sprotno učenje s povratno zanko na poti brez vrnitve. Politična ekonomija pač ni fizika, žal ali pa na srečo!