Komentar / Nesmiselnosti navkljub

Heni Erceg

6. 10. 2023  |  Mladina 40  |  Hrvaška

Sosedje naju pogosto sprašujejo, zakaj na vrtu pred hišo na otoku nimava bazena, čeprav je hiša od morja oddaljena samo 20 metrov. Spogledava se, nekaj zamomljava, kot da se opravičujeva, ni nama do šmentanega bazena, najtehtnejši razlog pa je – mesto, kamor naj bi umestili nesojeno mlako, zaseda pomemben družinski član, ljubljena Issa, labradorka, pokopana tam, kjer je najraje ležala. Na njen grobek sedeva in se je spominjava … Soprog prezgodaj umrle znane igralke se je odločil svojo Miro upepeliti in pepel raztresti na krajih, ki jih je imela najraje. Tako sem dobila malo prahu, v katerega se je povrnila, in ga raztrosila po zalivu na otoku, kjer sva skupaj plavali. Zdaj bo Mira za vedno z mano in z njo se lahko »pogovarjam« vsakič, ko plavam po zalivu.

Ljubljena bitja so nam lahko blizu, čeprav jih ni več, na različne načine, gotovo pa je neizmerno boleče, če ne veš, kje so izginuli oče, mož, otroci … Prav to doživljajo številne družine na območju nekdanje države, ki 30 let po tukajšnjih vojnah še vedno iščejo trupla ubitih svojcev. Na Hrvaškem se ne ve, kje so zagrebeni številni pobiti srbski civilisti, ne ve se, kje vse so pokopani kosovski Albanci, ki jih je srbska vojska metala v jame kot odpadke, na največjem morišču, v BiH, pa se išče kar 7500 ubitih Bošnjakov, večinoma umorjenih v Srebrenici in potem premeščanih sem ter tja, da bi zločinci zakrili sledove svojih hudodelstev. Sedem tisoč petsto pogrešanih. Negotovost pesti številne družine. Tudi kadar odkrijejo kakšno grobišče – na podlagi izpovedi prič, nikoli na podlagi priznanja morilcev –, je identifikacija mučna in dolgotrajna, ker so v posamezni jami brezčutno pomešane kosti različnih žrtev.

Genocid v Srebrenici pooseblja zlovešče bistvo tedanjega srbskega režima, vztrajno zanikanje zločina sodi k isti stari zgodbi, potem pa kot duh iz steklenice bušne spoznanje o nadaljevanju, o živem preziru do žrtev te mračne politike, izbruhne iz kamnitega vodometa, postavljenega na dvorišču uglednega zdravnika v Brčkem na severu Bosne. Pod njim so zakopane kosti, najverjetneje žrtve pokola v Srebrenici. Gospod doktor je te kosti »dobil« v dar že leta 1997, pet let po »uporabi« pa jih je zakopal na dvorišču svoje hiše in nad njimi postavil vodomet. Iz tega zdaj brizga voda in razveseljuje ortopeda Nebojšo Mraovića. Ta v svojem morbidnem dejanju ne vidi ničesar spornega, niti ni nikoli pomislil na pogubno žalost družine, ki že desetletja išče prav posmrtne ostanke, zakopane pod njegovim vodometom. Besed, s katerimi se je zagovarjal po prijavi, rušenju vodometa in najdbi kosti, se ne bi sramovali niti uglajeni zdravniki iz tretjega rajha, ki so prav tako v imenu »napredka znanosti« trpinčili žrtve, pripadnike »nižje« rase in nacionalnosti.

Gospod doktor v svojem sprevrženem dejanju ne vidi ničesar spornega, saj je kosti uporabljal v bolnišnici, za »načrtovanje operacij«, torej so »koristile več sto ljudem«. Pri tem ni pojasnil, kako jih je uporabljal, niti kako je do njih prišel. V resnici gre za namerno skrivanje posmrtnih ostankov žrtev vojne v BiH, za bolno rabo kosti za »načrtovanje operacij«.

Da, številne take »načrtovane operacije« so srbske horde izpeljale pred tremi desetletji in z ubitimi Bošnjaki napolnile marsikatero jamo. Podobne »načrtovane operacije« so stale življenje srbske civiliste na Hrvaškem, prav take »operacije« so bile načrtovane za zmanjšanje števila Bošnjakov v delih BiH pod nadzorom hrvaških ali srbskih vojaških enot. Po zločinih so trupla premeščali iz groba v grob – tako je bilo z ubitimi srbskimi civilisti v Paulin Dvoru na Hrvaškem –, od družin, ki se v Bosni trudijo z iskanjem očetov in sinov, pa različni posredniki zahtevajo po 500 evrov na osebo, da najdejo kraj, kjer naj bi trupla bila. Posmrtne ostanke pod vodometom so odkrili na podlagi izpovedi priče, ki je tožilstvu v Brčkem povedala za točno lokacijo, sicer jih ne bi nikoli našli, iz vodometa pa bi še naprej brizgala voda. Naravnost izmed kosti žrtve, zelo verjetno potolčene med srebreniškim genocidom.

Vsekakor podtalno življenje v teh krajih, še posebej v Bosni, najbolje priča o nečloveškosti, celo človeka, ki je zavezan tako imenovani Hipokratovi prisegi. Bosanska zemlja je še danes polna posmrtnih ostankov Bošnjakov, pobitih v mračnem obdobju srbske hegemonije. Najdevajo jih na zasebnih zemljiščih, v vodnjakih in greznicah, na dvoriščih zgradb, v hišah … Opisani primer pa je prvi, pri katerem se je zgodilo, da je nekdo truplo z drugega mesta prenesel na svojo posest, potem ko ga je uporabil za »načrtovanje operacij«. Vse to ob tistih 8000 pobitih v Srebrenici, katerih trupla so po vojni našli celo v več kot 80 množičnih grobiščih po vsem Podrinju.

Doktor Mraović ne razume obtožb, ki jih je deležen, ni razkril, od kod mu truplo pod vodometom, čeprav je za kaznivo dejanje skrivanja trupla predvidena zaporna kazen. Pri tem se velja spomniti verzov pomembnega sarajevskega pesnika, nedavno umrlega Marka Vešovića, ki je vsak božji dan prihajal na ženin grob: »Nesmisel vedno pride pol ure pred mano.«

Da, nesmiselno je. A prav nesmiselnosti navkljub nam je laže, če vemo, kje so tisti, ki jih imamo radi