Komentar / Novi obrazi varčevanja

N'toko

13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Žive meje

V mesecih po poplavah, ki so prizadele Slovenijo, se prebivalci počasi začenjamo zavedati nove politične realnosti: imamo varčevalno vlado. Te realnosti še nismo dokončno ponotranjili in zdi se, kot bi še vedno želeli verjeti, da gre le za nekakšen nesporazum. Sindikati javnega sektorja omahujejo s stavkami, kot da še niso povsem dojeli resnice – ne le da letos ne bodo izpogajali pravičnejših plač, ampak bodo morali sprejeti krajšanje dopusta in odlog usklajevanja z inflacijo. Zagovornikom javnega zdravstva ne uspe napolniti Trga republike s protestniki, kot da ljudje še ne bi čisto razumeli krčenja pravic in privatizacije zdravstvenega sistema, ki ju doživljamo. Civilna družba nima odziva na napovedi varčevanja pri socialnih transferjih in štipendijah, ki bo prizadelo najšibkejše. Strokovnjaki ne vejo, kaj storiti v odziv na krčenje sredstev za znanost, enako velja za kulturo … Vsi kolektivno strmimo v te poteze vlade in zmedeno iščemo opravičilo zanje. Saj menda ni mogoče, da so tako obrnili agendo? Ali niso obljubljali prenove zdravstva, javnega plačnega sistema, socialnih stanovanj? Dajmo, počakajmo še malo, bodimo še malo solidarni … saj veste, poplave, pa Ukrajina, pa covid … Dejansko se obnašamo naivno, kot da bi varčevalno politiko v Sloveniji in Evropi videli prvič.

To neobčutljivost je težko razumeti, saj nam zgodovina kaže, da zahodne vlade težko preživijo varčevalna obdobja – ob vsaki omembi »rebalansa proračuna zaradi negativnih napovedi« se majejo stolčki. Za tiste, ki so spremljali politiko v letih po finančni krizi 2008, je varčevanje temeljno politično vprašanje, na katerem stoji in pade vsaka vlada, če ne tudi Evropska unija sama. Od leta 2010 do 2016 so tako rekoč povsod potekali ostri boji, ki so imeli enako sporočilo: »Ne bomo plačali vaše krize!« Razmerja v družbi so bila takrat jasna – na eni strani bogati sever, na drugi zadolženi jug. Kapitalisti, finančniki in bankirji so zakuhali dolžniško krizo, delavci, upokojenci in mladi pa smo bili prisiljeni z odpovedovanjem pridobljenim pravicam zakrpati njihove dolgove. To so bila leta, ko smo vsak dan poslušali fiskalne pridige finančnih ministrov (»Porabljate več, kot ustvarite!«). Politiki so razprodajali javna podjetja, krčili javne storitve, odpuščali delavce, rezali plače in socialne transferje, bankam pa so medtem podarjali milijarde proračunskega denarja brez kakršnihkoli obveznosti. To je ljudi tako razkurilo, da so napolnili trge širom po Evropi, kar je prineslo tudi vzpon novih levih strank (v tem obdobju je v parlament prišla naša Levica) in novih desničarskih nacionalistov.

Iz tega izhajajoča grška kriza, vzpon evroskeptičnih strank in na koncu brexit so vendarle sprožili alarme v Bruslju. Tudi podnebne spremembe in kasneje epidemija so terjale konec varčevanja. Da bi Unija preživela, politično in ekonomsko, je torej morala spremeniti strategijo. Tako se je začelo obdobje kvantitativnega sproščanja, nizkoobrestnih posojil in velikopoteznih naložb. Govoriti so začeli o nujnosti novih kolektivnih pogodb s sindikati, o odpravi prekarnosti, o regulacijah za korporacije … Vlade, ki so nasledile varčevalne jastrebe, so lahko spet vodile ekspanzivno proračunsko politiko (s katero premier Šarec, žal, ni znal veliko narediti). To je še toliko bolj veljalo za obdobje epidemije, ko je morala Unija prelomiti prav vse svoje dotedanje svete zakone in z lopato metati nepovratna sredstva v naša lokalna gospodarstva (s katerimi tudi Janša ni znal pametno ravnati). Tako je v manj kot desetih letih, odkar smo na ukaz trojke privatizirali ključna državna podjetja in vrgli bankirjem devet milijard evrov javnega denarja, začeli dojemati vlogo evropskih in lokalnih oblasti čisto drugače. Oni vendarle ne varčujejo, oni trošijo! Tako je bil kljub rasti cen in energetski krizi kupljen nekakšen politični mir – dokler ostaja dovolj služb in za srednji sloj dosegljive potrošnje, so Evropejci tiho, in tudi najagresivnejši protievropski nergači, kot sta Giorgia Meloni in Viktor Orbán, morajo v Bruslju postati konstruktivni sodelavci evrokratov.

Toda temeljni problem, ki je tičal že v izvoru varčevalnih politik, je ostal tudi v obdobju povečane javne potrošnje – evropski kapital se namreč še vedno spoprijema z nizko dobičkonosnostjo, to pa v kapitalistični družbi pomeni krizo. Najprej so poskušali vrniti nekaj krvi v obtok gospodarstva s stiskanjem delavcev in razprodajo vsega javnega, ko pa je varčevanje ustvarilo preveliko politično nestabilnost, so poskusili oživiti gospodarstvo še s tiskanjem denarja in javnimi investicijami. A kot vidimo, je vse to zgolj premaknilo neizogibno krizo nekaj let v prihodnost. Kot so opozarjali številni ekonomisti, je bilo na primer resne težave nemške proizvodnje zaznati že leta 2019, koronskim ukrepom pa jih je uspelo za nekaj let zamaskirati. Nihče torej ni presenečen, ko sliši napovedi o totalni upočasnitvi nemškega gospodarstva in v skladu s tem o nizki rasti pri nas. Evropski voditelji že vedo, kaj jih čaka za vogalom, in evropska komisija se že nekaj časa spogleduje z vrnitvijo k starim, varčevalskim fiskalnim pravilom. Države, kot je Slovenija, se očitno že zdaj prilagajajo novi stvarnosti … le še prebivalci je nismo povsem sprejeli.

A če nas čaka novo obdobje varčevanja, to zagotovo ne bo videti enako, kot je bilo videti pred desetletjem. Oblasti zdaj vedo, da se v času podnebnih sprememb, epidemij, vojn in močne konkurence z drugih celin, ne morejo umikati iz upravljanja gospodarstva, ne morejo poseči po starih neoliberalnih formulah. Potrebne bodo vse večje javne investicije in gradnja novih sistemov, korporacije pa bodo vse bolj odvisne od državnih investicijskih tokov. Ne bomo mogli torej poseči po stari zgodbi o »državi, ki varčuje«, saj bo ta zagotovo še naprej intenzivno trošila. Nič čudnega, da smo prebivalci zmedeni, ko gledamo velikopotezne gradbene projekte, subvencije gospodarstvu in megalomanske vojaške investicije, pri plačah, sociali, znanosti in zdravstvu pa se začenjajo rezi. Države danes ne bodo varčevale enako – v novem režimu bodo nekateri še naprej živeli zelo dobro in celo bogateli od državnih pogodb, drugi, predvsem politično šibkejši, pa bodo morali zategniti pasove. Na nas je, da se prebudimo iz dremeža in začnemo prepoznavati položaj, v katerem živimo. Nehajmo se slepiti – vlada ne vpeljuje varčevanja iz »solidarnosti« zaradi poplav. Varčuje, ker se upočasnjuje rast dobičkov nemških in v podaljšku naših kapitalistov.