Komentar / Claudia Goldin

dr. Bogomir Kovač

13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo pripada Claudii Goldin, dolgoletni ugledni profesorici ekonomije na Harvardu. Izbira ni posebno presenečenje. Pogosto so jo omenjali kot eno letošnjih favoritk, toda ChatGPT-4 je ni izpostavil. Nagrajena je za izjemni prispevek pri zgodovinskem preučevanju položaja žensk na trgu dela v ZDA v zadnjih dvesto letih. Ne gre zgolj za običajno preučevanje razlik med spoloma pri zaposlovanju, nagrajevanju, sodelovanju, kariernih in življenjskih poteh, temveč za sistematično analizo zgodovinskih vzrokov in posledic neenakega ekonomskega položaja žensk v širšem družbenem življenju. To »žensko vprašanje« je dejansko siva cona splošne ekonomske vednosti, od pomanjkljivih podatkov do spregleda ženskega prispevka k ekonomiki vsakdanjega življenja in družbene blaginje. Kompleksnost vzrokov tega zapostavljanja ni bila vredna posebnega preučevanja. Goldinova je trideset let z neverjetno vztrajnostjo razbijala to ignoranco. Ne ponuja odrešilnih rešitev, dovolj je razkritje razsežnosti in globine tega temeljnega družbenega problema. Toda prav s tem je razorožila celo odbor Švedske akademije na okopih njegove lastne hipokrizije. Claudia Goldin je šele tretja ženska prejemnica nagrade, po Ostromovi (2009) in Duflojevi (2019), med 93 moškimi predstavniki. In to pove vse o ženskem vprašanju ekonomske vede.

Zadrege ob razglasitvi letošnje nagrajenke so nehote razkrile ta izkrivljena ogledala. Doživeli smo ne ravno navdihujočo napoved, tudi avditorij je ostal domala brez besed in za nameček jim ni uspelo priklicati niti nagrajenke. Ta očitno ni na skrivaj bdela nad svojo usodo in potem hlinila presenečenja, kot to radi počno njeni moški kolegi. Alfred Nobel je v svoji zapuščini želel nagraditi ljudi za pomembna odkritja in dosežke, ki bi omogočili civilizacijski napredek, družbeno blaginjo in sodelovanje med narodi. Morda pa je njegova izvirna ideja sponzoriranja znanosti zgolj loščenje slabe vesti kot izumitelja eksploziva, nekakšen beg »trgovca s smrtjo«, kot ga je ožigosal tedanji Times. Vsekakor Goldinova tu prihaja kot odrešitev. Njena spoznanja razkrinkajo najbolj jedrno dominacijo zahodnega sveta, primat moških nad ženskami, pa tudi zadrege mačističnega kolonializma navidezno brezmadežnega znanstvenega Olimpa. V to sprenevedanje je leta 2012 sijajno dregnila Katrine Marcal s spraševanjem, kdo je Adamu Smithu kuhal večerje, da je lahko postal oče ekonomske vednosti. Ekonomija je od Smitha dalje pozabila na to večstransko vlogo žensk. Njen »homo economicus« kot racionalna, sebična podoba moškega živi v lažnem svetu tržnih transakcij kot breztelesen duh, prazno telo, napolnjeno z denarjem, drugo enigmo tržne družbe. Preprosto, ekonomija lahko brez ženskega sveta preživi zgolj kot religija, skupaj s svojo razvpito metaforo »nevidne roke«. Hayek je imel zaradi tega ob prejetju nagrade leta 1974 povsem prav. Nobelovo nagrado za ekonomijo kot znanost bi morali ukiniti. Vsaj do tedaj, pristavimo, ko bi rešili žensko vprašanje. In v tej groteski si Goldinova edina zasluži slavno nagrado.

V svojem raziskovanju združuje dve akademski področji, ekonomiko dela in ekonomsko zgodovino. Njen prvi dosežek je takšna ureditev ameriških podatkov s trga dela od konca 19. stoletja, da lahko razberemo vlogo in pomen ženskega dela. Domala detektivsko vzpostavljanje dolgoročne socialne statistike, kot se je nekoč pošalila, šele omogoča prevratne teoretske sklepe. Namesto prevladujoče teze o stalnem izboljševanju vloge žensk na trgu dela, sorazmerno z industrializacijo, urbanizacijo in gospodarsko rastjo, ponudi drugačno razlago. V agrarni družbi je njihov delež zaposlenosti veliko večji kot v industrijskem obdobju, okoli leta 1800 je 60 odstotkov zaposlenih, sto let kasneje zgolj 20. Šele v drugi polovici 20. stoletja se zopet strmo dvigne zaradi lažjega dostopa do izobraževanja, večje vloge socialne države, političnih pravic in možnosti svobodnejšega odločanja o rojstvu otrok. Dobimo torej v ekonomskih krogih vedno čislano krivuljo U namesto zgrešene interpretacije linearnih povezav.

Drugi, morda še pomembnejši prispevek zadeva prostor ženskega odločanja, njihovih možnosti in pričakovanj. Ne gre za »racionalna pričakovanja« tržnih financ, ki so moškim prinašali Nobelove nagrade (Lucas, Fama …), temveč »socialna pričakovanja« na trgu dela. Pojasnjuje, kako se je spreminjal položaj žensk s poroko, skrbjo za otroke in družino, izkušnjami in frustracijami njihovih mater, pa tudi vzponom storitvenih dejavnosti, javnimi socialnimi servisi varstva otrok … Toda njihova svobodna izbira je bila in je še vedno zamejena in omejena. Ko zamikajo rojstvo otrok, da bi se lažje zaposlile in gradile kariere, se morajo vendarle vračati domov. In vrnitev na trg dela zmanjšuje njihove možnosti, čeprav so v povprečju bolj izobražene in pogosto uspešnejše od moških. In poročene ženske so tu na slabšem od samskih, plačujejo višjo ceno, ker so moški družinski rentniki. Še največ sta za uravnoteženost trga dela naredili kontracepcija in feministična drža. Očitno je diferenciacija plač bolj odvisna od neekonomskih dejavnikov, neotipljive mehke diskriminacije spolov. In ženski trg dela je tu že zdavnaj potonil v prekarnost. Demografsko neproduktivni moški so nagrajeni, ženske zaradi rojstev in družinske odgovornosti pa kaznovane. Potrebujemo politiko pozitivne diskriminacije, varnejšo fleksibilnost zaposlovanja žensk. Spremembe se tod merijo v desetletjih.

Nagrajenka Goldin, skromna in zadržana, je razkrila Ahilovo peto tržne družbe, trg dela in ne kapitala, socialni in ne finančni kapital je ključ njenih sprememb. Dokler ne rešimo ženskega vprašanja, bo vse drugo zaman. Kažipot Goldinove lahko kadarkoli koristi vsem, tudi domačim zdraharjem z zastavicami življenja v parku Zvezda. Rešitve niso tam zgoraj, temveč v nas samih.