Grega Repovž

20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Uvodnik / Spet

Ena od težav politikov, ki v politiko zaidejo po spletu okoliščin, je, da dejansko o politiki in njeni kompleksnosti, o tem torišču interesov, ne vedo veliko. A s tem ni težav, če se tega zavedajo. Modri se zato obkrožijo z res močnimi svetovalci. Ob Golobovem prevzemu funkcije smo na tem mestu zapisali, da niti on niti stranka kot taka tega nista storila in da ju bo to verjetno drago stalo. A pomembni sta tudi politična zgodovina in teorija.

Golob in Gibanje Svoboda v tem trenutku še ne vesta, da jima je uspelo vlado, ki je začela z liberalno-socialdemokratsko usmeritvijo, politično v zadnjem letu prestaviti močno v desno in da ta vlada vodi vse bolj konservativno politiko. Začelo se je na ministrstvu za notranje zadeve, z zamenjavo Tatjane Bobnar in njene ekipe. Že takrat je bilo jasno, da gre za ideološki premik, le Golob tega ni videl, ko je na položaj imenoval Boštjana Poklukarja. V slabem letu je to ministrstvo v celotnem spektru postalo tipično ministrstvo desne usmeritve in politike.

Poglejmo samo migrantsko problematiko. So danes migranti v Sloveniji problem? So. Je res, da je v prestolnici kriminala, ki ga zakrivijo migranti, vse več? Tudi to je res. Ali postajajo razmere precej nevzdržne? Da. Ali je za to kriva vlada ali pač le to, da je migrantov več? V naslednjih vrsticah bomo dokazali ne le, da je za to odgovorna predvsem vlada, ampak tudi, da gre za zavestno odločitev.

Ministrstvo pod vodstvom Boštjana Poklukarja se je odločilo, da beguncev ne bo razporejalo po vsej državi, ampak bodo vsi ostali zgolj v prestolnici. Izgovarja se, da nikjer ne dobi soglasja lokalne skupnosti. To je res – le da tega soglasja sploh ne potrebuje. Vlada ima po vsej državi več kot 50 različnih domov, učnih centrov in praznih stavb, v katere bi lahko namestila manjše skupine migrantov (ima tudi načrte za to). S tem bi bili migranti bolj razpršeni po državi, uslužbenci bi imeli z njimi boljši stik, lahko bi jih tudi izobraževali o lokalnih pravilih, imeli boljši pregled. Vendar se je Poklukar načrtno in očitno s premierovim soglasjem odločil, da jih bo namestil v Ljubljani. Zakaj? Ker želi imeti grožnjo eskalacije, ker želi, da prihaja do konfliktnih situacij, ker želi, da se prebivalstvo boji. Sliši se kot teorija zarote, a tako, žal, ravnajo številne desne vlade po vsem svetu. Gre za politično doktrino. Politika s tem zniža tolerantnost javnosti do migrantov in lahko sprejema rigoroznejše ukrepe, zapira meje, ravna z njimi bolj neusmiljeno, predvsem pa s tem odgovornost za vse težave samodejno prelaga na migrante. Več strahu je pred njimi, več imajo vlade manevrskega prostora za ukrepanje. Nič novega ni na tem področju v ravnanju vlade Roberta Goloba. Vse to smo videli že v času Janše, na Poljskem, Madžarskem in v Italiji. Gre za tipično ravnanje desnih in skrajno desnih vlad.

Politična usmeritev vlade vendar ni neka deklarativna izjava, ampak izhaja iz dejanskega ravnanja vlade. Enak premik vlade in Gibanja Svoboda se dogaja tudi pri socialnem dialogu. V trenutku, ko je vlada začela izgubljati podporo javnosti, njeno moč pa so načeli predvsem afere in porazi njenih ministrov, je premier začel videti sovražnike v civilni družbi, sindikatih itd. in začel iskati morebitne zaveznike. In kje jih je našel? Tam kot vsi pred njim. V ekonomski eliti.

Kako neverjetna je ta vsakokratna ponovitev – to so namreč naredili še vsi slovenski premieri. V trenutku, ko so začeli izgubljati podporo, so se poskušali povezati s predstavniki gospodarstva. To ne velja le za leve premiere, ampak tudi za desne, torej za Janšo. Le da je on to naredil vedno že takoj, v vseh treh vladah je poskušal »kupiti« direktorje in kapital. A kaj je pri tem najbolj presenetljivo, če ne že smešno? Da to še nobenemu premieru ni prineslo točk v širši javnosti. Tega Janša na primer ni dojel v treh mandatih streženja muham direktorjev in kapitalu.

Zakaj premieri in tudi politiki na splošno tako pogosto nasedejo kapitalu? Zakaj nasedejo njegovim teorijam in napovedim? Ker se je ta elita pripravljena potruditi za to. Ker v to, najbolj naravnost rečeno, tudi vlaga. Ker ima od tega milijonske koristi. In premieri v stiski, lačni naklonjenosti, vedno znova nasedajo tem ljudem. Tudi Golob je vse bolj obkrožen s to elito. Ker se v njenem krogu nenadoma počuti varnega.

Tako je ravnal Miro Cerar, tudi Borut Pahor se je ujel v to zanko. Marjan Šarec bi naredil isto, če ga ne bi prav ti ljudje že pred tem izdali in prestopili k tistemu, ki je znal ponuditi več. K Janši. Prav to je tisto, česar tudi Golob, obkrožen z nekompetentnimi ljudmi, ne razume: s tem ko vodi vse bolj ekonomsko in politično konservativno politiko, ko vse bolj zaupa kapitalu, v vlado pa vabi ljudi, ki jim ni mar za politične barve, le za lastne interese (seveda mislimo na Janševega ministra Boštjana Koritnika), dejansko razdira tkivo lastne stranke in postaja tudi vse bolj zamenljiv. Ne razume, da s tem postavlja temelje mostov za ponovne politične prestope. Ne razume, da se je prav prek takšnega mosta, ki ga je v času Šarčeve vlade zgradil Zdravko Počivalšek, Janša nazadnje povzpel na oblast. S tem ko Golob razdira ideološki temelj svoje vlade, dejansko reže sebe.

Ta teden marsikdo ni mogel razumeti, zakaj je Luka Mesec dovolil Golobu, da ga je v parlamentu tako grobo in neupravičeno napadel. A Mesec o politiki, tudi teoretsko, ve izjemno veliko. Zato ve, kam ta pot, po kateri stopa Golob, vodi. Zato je raje modro tiho.