Grega Repovž

25. 4. 2025  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Uvodnik / Predsednica

Kaj je ena največjih težav majhne države, kot je Slovenija? Da ima izjemno omejene vire in enako omejeno moč. A najšibkejše so majhne države na področju, ki je hkrati najpomembnejše: imajo zelo majhen kadrovski bazen. Na vsakem področju je le nekaj strokovnjakov.

In če imaš nečesa tako malo oziroma imaš tako omejene vire, s temi omejenimi viri delaš previdno in skrbno. Tako naj bi bilo. In tega naj bi se zavedali zlasti odločevalci. Politika, še posebej desna, a tudi liberalne vlade niso dosti boljše, pa s temi ljudmi vedno znova ravna grdo, nemalokrat zaradi drobnih neumnih zamer menjava ljudi, ki dobro opravljajo svoje delo, nemalo kandidatur preprosto zlorabi, ljudi pa umaže. In ker politika tako neodgovorno ravna že leta, se strokovni kadri že leta umikajo in izogibajo pomembnejših in javno izpostavljenih funkcij. Tako rekoč nihče več noče tvegati svojih preteklih dosežkov in življenja v prihodnosti s kandidaturo na izpostavljen položaj.

Slovenski politiki so s svojim neodgovornim kadrovanjem in izživljanjem uničili tudi ogromno institucij, tako da se niso nikoli več pobrale, začenši z RTV Slovenija, STA, tožilstvom, sodstvom. Kar nam pove že pretresljivo dejstvo, da se na razpis za predsednika vrhovnega sodišča ni prijavil niti en sam kandidat. Nihče se noče več izpostavljati.

Vse to že slabo leto opazujemo tudi pri volitvah guvernerja Banke Slovenije. Gre za volitve. Guvernerja sicer predlaga predsednik oziroma predsednica republike, izvoli pa ga državni zbor. Naj povzamemo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu. Predsednica Nataša Pirc Musar je že lani opravila razpis. Med prijavljenimi sta izstopala dva. Nekdanji premier, minister za finance, minister za delo in podpredsednik Evropske investicijske banke Tone Rop. Da, tudi politik, a njegove reference za guvernerja so dobre. Druga izstopajoča kandidatka pa je bila dolgoletna in tudi sedanja državna sekretarka na ministrstvu za finance Saša Jazbec. Čeprav nima zbirke ministrskih in predsedniških nazivov kot Rop, je vrhunska kandidatka, ena največjih strokovnjakinj za javne finance in fiskalno politiko v Sloveniji, ki je sodelovala pri reševanju finančne krize, stabilizaciji javnih financ v drugem mandatu Dušana Mramorja, pa tudi v tem trenutku je tista, ki skrbi, da je slovensko javnofinančno stanje tako dobro. Predsednica Nataša Pirc Musar je torej imela pred sabo dva izrazito kakovostna kandidata, oba z izjemnim življenjepisom, le da Tone Rop ni imel politične podpore, Saša Jazbec pa. A predsednica se je odločila predlagati Ropa. To je seveda njena legitimna izbira.

Čeprav je tista, ki predlaga kandidata, in je v tem suverena, ga mora potrditi parlament, in ta je v tem prav tako suveren. Zato predsednica, preden pošlje predlog v državni zbor, opravi posvetovanje z vodji političnih skupin. In ga tudi je. Koalicijske stranke so ji dale jasno vedeti, da bolj podpirajo Sašo Jazbec.

Ko je prišlo do glasovanja, Tone Rop ni dobil podpore, koalicijske stranke oziroma predsednik vlade Robert Golob pa je dal še enkrat vedeti javnosti in predsednici, da še vedno obstaja druga kandidatka, ki so jo pripravljeni podpreti. Toda predsednica Nataša Pirc Musar nikakor ni želela predlagati Saše Jazbec. Zakaj? Ker pač. A v javnosti so zakrožile govorice, da naj bi bil težava mož Saše Jazbec, ki vodi veliko zavarovalnico, ta pa ima odprt spor z Banko Slovenije. Tega seveda uradno nihče ni izrekel – ker uradno tega ni mogoče izreči, saj je navzkrižje interesov nekaj, za kar obstaja ureditev, reče se ji izločitev iz postopka.

A kaj je bila posledica vsega tega? Ne le da je predsednica poslala kandidata Ropa v parlament, ta pa ga je zavrnil, v tej igri ji je uspelo vreči senco dvoma tudi na eno najboljših finančnih strokovnjakinj v državi, na Sašo Jazbec. Zakaj? Zakaj je bilo treba umazati brezhibno kariero državne uradnice? Ker si je upala kandidirati? Še huje je: oba kandidata sta na koncu plačala, ker sta kandidirala. V tej igri med kabineti predsednice, vlade in parlamentarnih strank so dva človeka umazali. Mar imamo v tej državi res toliko dobrih finančnikov, da lahko tako delamo z njimi? Sta res kriva le zato, ker sta se prijavila na razpis? Mar si ne želimo, da se ljudje prijavljajo na razpise?

Predsednica je ponovno opravila posvetovanja. Spet ji je koalicija dala vedeti, da zdaj še bolj vztraja pri Saši Jazbec, ki kandidature ni nikoli umaknila. Zakaj koalicijski poslanci vztrajajo? Zdaj že zato, ker preprosto ni bilo fer, kar se je Saši Jazbec zgodilo v prvem krogu. Toda čeprav je to jasno obema stranema, je pred dvema tednoma predsednica Pirc Musar koalicijskim poslanskim skupinam predstavila dve novi imeni: ekonomistko Ksenijo Maver, nekdanjo uslužbenko MDS in Svetovne banke, zaposleno pri nemški razvojni agenciji GIZ, in makroekonomista Damjana Kozamernika, nekdanjega prvega analitika Banke Slovenije, danes pa vodjo oddelka za strategijo v državni SID banki. Oba sta zelo kakovostna kandidata, zlasti Kozamernik. In kaj se je zgodilo? Koalicija je predsednici sporočila, da kandidatov ne podpira. Se je zgodilo kaj nepričakovanega? Mar ni tega predsednica izvedela že na posvetovanjih? Zakaj je bilo treba umazati še dve imeni – če je bilo jasno, kaj se bo zgodilo?

Seveda bi bilo najlaže na tem mestu krivdo razdeliti vsem po malem. A ne gre tako. Razumemo, da želi predsednica pokazati, da je suverena v svojih odločitvah. Seveda je – do tam, kjer njena suverenost trči ob suverenost državnega zbora. Prav to je izjemnost delitve oblasti: da sili politike v obvezno sodelovanje. Toda še pomembneje je, da politika pri tem spoštuje ljudi, ki so pripravljeni kandidirati za javne funkcije. In res ni jasno, na katerem preskusu naj bi bila padla Saša Jazbec, da je predsednica ne želi predlagati. Očitati ji moževo zaposlitev – to je nesprejemljivo.