Komentar / Usodni izstrelek

Bernard Nežmah

20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Pamflet

Na dan, ko mora predsednik vlade v parlamentu odgovarjati na poslanska vprašanja, se skupščina spremeni v boksarsko areno. Premier Robert Golob namesto odgovorov obračunava s poslanci, ki jim očita, da za nabiranje pozornosti izkoriščajo tragedijo poplav, grozodejstva v Palestini etc. Že mesece vsakemu pripiše maleciozni razlog, od njega terjajo odgovore samo zato, da mu lahko nagajajo. Na konkretno vprašanje, zakaj vlada ni pomagala opustošenemu kraju Struge, je opoziciji zabrusil, da to ni res, saj da so vsi poplavljenci dobili humanitarno pomoč. Toda že dan kasneje je Boštjan Šefic, vladni koordinator obnove, nastopil pred mediji in povedal, da bodo v 14 dneh zadeve rešili!????

Vlada je mesece po poplavah svoje delovno energijo vložila v projekt 10 milijardne obnove, pozabila pa na konkretne ljudi, ki so izgubili domove. Absurd. Tako, kot če bi vasico v hribih zasul plaz, premier pa bi najprej naredil načrt, kako bodo z milijonskimi investicijami zaščitili vsa pobočja nad kraji v državi, da se ja še ne bi kdaj pojavil kak plaz, šele nato pa bi pristopili k obnovi zasutega kraja.

Predvsem pa je Golobov zgodovinski projekt dokončne rešitve vseh vodotokov utopičen. Predpostavlja, da z gradbenimi posegi lahko enkrat za zmeraj ukroti naravo, ki odtlej ne bo nikoli več uničevala cest, mostov in naselij. Kot da gre za spopad z zlobno prirodo, ne pa za človeško aroganco, ki gradi kjerkoli, ne upoštevaje naravnih ujm, ki niso izgred, ampak način njenega bivanja. Sobivanje z Zemljo pač predpostavlja, da se človeška civilizacija ne širi brezmejno na njena področja.

Ko so se pred tednom ob rani uri zbrali kristjani na Kongresnem trgu in tam opravili kleče javno molitev, je po medijih završalo. To je klerikalizacija družbe, je bil dominantni tenor.

Pred štiridesetimi leti je revija Naša žena natisnila naslovnico z materjo in otrokom na naslovnici. Osupla urednica je v tiskarni ugotovila, da je spregledala, da ima mati vendar sklenjene prste na rokah, kot da moli. V hipu je samozaplenila svoj lastni časopis, ker da je to nedopusten primer vsiljevanja verskih ritualov v civilno sfero. A isti anticerkveni refleks po pol stoletja biva še naprej. Mnoštvo negativnih medijskih odmevov, ki so sledili klečanju in molitvi na Kongresnem trgu, preseneča glede na motnjo, ki so jo molilci povzročili someščanom. Eden velikih očitkov je bil: zakaj ne molijo v cerkvah, ampak zavzemajo javne trge?

Pred tedni so navijači Green Dragons zavzeli središče glavnega mesta. Zaradi njih so meščanom pogasili ulične svetilke, izvedli so bombardiranje z raketami, rekordno devastirali zrak, toda količina medijske jeze zoper njihovo nasilje ni dosegla stotinke besa nad kristjani. Nacionalka njihovemu nasilju ni posvetila Odmevov, Tednika in drugih oddaj, v kateri bi se hudovali nad njimi, zakaj niso svojega jubileja slavili na nogometnem stadionu, kaj šele, da bi v studio povabili prof. Borisa Vezjaka, ki je na svoji strani In media res poantitral, da je ulica prevzela oblast nad mestom.

Preprosto, nobenega problema ni v tem, da javna molitev doživi kritične zapise libertincev, bi pa od javne televizije pričakovali, da ne segregira dela družbe. V Odmeve je denimo povabila prof. Aleša Črniča, ki so ga na antivladnih platformah označili za antikrista. No, mož je racionalno predstavil svoje poglede, manjkala je pač konfrontacija, novo vodstvo nacionalke namreč ni sočasno povabilo v oddajo še enega gosta, ki bi fenomen pojasnil še s stališča verskih svoboščin. Namesto medijskega odra, na katerem bi se soočal dialog med nasprotnimi pogledi, smo doživeli monolog.

Kar je naravna posledica enakomislečega Sveta RTV SLO. Ko so na zadnji seji aklamirali novo direktorsko ekipo, so v svoji navadi reč izpeljali brez glasu proti. In nacionalka njihove seje sploh ni več prenašala. Gledališko modro - komadov, v katerih ni zapletov in ne preobratov, publika pač ne gleda.

V torek pa se je javna televizija izkazala s promptnostjo - tik pred odjavo Dnevnika je voditelj z dramatičnim glasom prinesel zadnjo vest: »Izraelska raketa je zadela bolnišnico v Gazi. Po informacijah ministrstva za zdravstvo je bilo ubitih 500 ljudi.« Dve uri kasneje je voditelj Odmevov prinesel popravljeno vest, da so po podatkih lokalnih Hamasovih oblasti v izraelskem napadu na bolnišnico … Eno temeljnih pravil novinarskega poročanja je navajanje vira informacije: Kdo pravi, da se je to in to zgodilo? Če lahko Dnevniku še oprostimo, da je v žaru bitke z ažurnostjo izpustil vir, pa je na spletni strani MMC še dobri dve uri stalo identično sporočilo, ki uničenje samoumevno pripisuje izraelski vojski. Seveda ni dileme, da se je poboj civilistov zgodil, toda … Poglejmo, kako so se odzvali svetovni mediji. The Guardian je že v naslovu k poročilu o tragediji pripisal: according to Hamas-run health ministry. New York Times: Israeli Strike Kills Hundreds in Hospital, Palestinians Say, medtem ko je pariški le Monde izpostavil, da to pravi ministrstvo za zdravje v Gazi, ki ga nadzoruje Hamas: contrôlé par le Hamas. Celo ruski Itar-Tass je k vesti pripisal uradni izraelski demanti in Hamasov izvor. Dan kasneje je ameriška vlada po satelitskih posnetkih potrdila izraelske navedbe, da je bila uničujoča raketa zablodeli izstrelek iz raketometa islamskega Džihada.

Nacionalki v bran lahko sicer dodamo, da je enako ravnala tudi komercialna POP TV. A dejstvo, da v izraelskih raketiranjih Hamasa umirajo tudi množice civilistov, ne ekskulpira javne televizije, da zaradi simpatij s palestinskimi žrtvami opušča profesionalne standarde poročanja. Ko se medij postavi navijaško, se iz novinarskega poročevalca prelevi v agitatorja.