Komentar / Zadnji rok

dr. Bogomir Kovač

20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Fiskalne razmere v Sloveniji se hitro zaostrujejo, s tem pa tudi politična nasprotja znotraj vladajoče koalicije in širše. Proračunske razprave so od nekdaj ekonomsko torišče merjenja politične moči v državi in tudi tokrat je tako. Fiskalni svet je oba vladna predloga proračunov za leti 2024 in 2025 pospremil s kritičnimi ocenami in prav ima. Težavam ni videti konca. Makroekonomske razmere doma in v tujini se slabšajo, spreminja se evropski makroekonomski okvir fiskalne in monetarne politike. To zahteva hitro makroekonomsko prilagajanje, premišljeno in drugačno kombinacijo stabilizacijskih in razvojnih politik. V kriznih političnoekonomskih razmerah je ključno dobro razumevanje tveganj in pravočasno ukrepanje. Z obojim imamo v Sloveniji vedno znova težave. Ostajamo brez jasne ekonomske ideologije in strategije, kaj storiti, kdaj in kako. Stopnjujejo se tudi kadrovske zadrege vlade, kdo naj sploh še kaj postori. Nadpovprečna inflacija je tržni obraz teh protislovij, proračunske zagate pa njihov politični odraz. Nedvomno bodo stroški dolgoročne sanacije poplavljenih območij prihodnja leta dramatično vplivali na fiskalne razmere v državi. Smo to pripravljeni in sposobni razumeti in obvladovati?

V nedavni malce čudaški analizi Economista, s katero je ugotavljal, kako članice EU obvladujejo inflacijo, zadolženost, demografske spremembe, razogljičenje in razmejevanje z avtokracijami, je Slovenija po medaljah uvrščena na 19. mesto. Precej bolj relevantno razvrščanje na lestvici globalne konkurenčnosti (IMD, 2023) kaže, da je zdrsnila za štiri mesta navzdol in je 42. na lestvici. Toda tudi druge mednarodne meritve razkrivajo, da ima Slovenija precejšnje razvojne težave. To ni posebno presenečenje. Strategije razvoja so pri nas že dolgo brezsmiselni papirji in ne vodilo dolgoročnih politik. Slovenske vlade že dobro desetletje in pol ne zmorejo oblikovati optimalnejše kombinacije monetarne, fiskalne in industrijske politike, ki bi državi omogočila odrešujoč razvojni preboj. Prave rasti produktivnosti ni, konkurenčnost na mednarodnih trgih stagnira, institucionalna učinkovitost države se zmanjšuje. Podhranjene so infrastrukturne in visokotehnološke investicije, dodana vrednost zaostaja, socialna država z dobrim javnim servisom izgublja pomen. Vse to ogroža blaginjo družbe. Ljudje izgubljajo upanje, jutri morda tudi potrpljenje.

Evropski fiskalni okvir je bil zaradi izrednih razmer pandemije razpuščen. Proračunski primanjkljaji članic so leta 2020 poleteli proti šestim do sedmim odstotkom BDP in se leta 2022 uokvirili med tremi in štirimi odstotki, povprečna zadolženost držav EU je narasla nad 80 odstotkov. Toda pri domala ničelnih obrestnih merah in monetarni ekspanziji se to ni zdelo problematično. A energetska kriza zaradi ukrajinsko-ruske vojne, izbruh inflacije, razmah recesije in zviševanje obrestnih mer nad stopnje gospodarske rasti so v letih 2022 in 2023 povzročili dramatične spremembe. Proračuni niso več finančna samopostrežba, univerzalno mašilo slabih politik in neučinkovitih ukrepov, zadolževanje države postaja dražje, v prihodnosti tudi vedno bolj zamejeno. Zato je ocena desetih milijard stroškov za sanacijo poplav brez jasnih virov financiranja, časovnih razmejitev in razvojnega načrta porabe prinesla novo negotovost. Gre seveda za desetletni projekt s pojemajočo dinamiko financiranja, toda s kompleksno strukturo kriznega menedžmenta in razvojnih sprememb. In tega tudi tokrat ne obvladamo.

Slovenija bo sicer prihodnji dve leti zaradi izrednih razmer delovala zunaj zaostrenih fiskalnih pravil, v bruseljski latovščini ima na voljo več »fiskalnega prostora« kot sicer. Toda četudi odpravimo škandalozne ocene realnega BDP in vedno znova podcenjene inflacije, razširimo in poglobimo horizonte dvoletnega proračunskega načrtovanja na tri do pet let, upoštevamo tudi odhodke popoplavne sanacije, kronično stanje slovenskih javnih financ postaja akutno.

In to je jedro opozoril fiskalnega sveta k predlogom državnih proračunov za leti 2024 in 2025. Fiskalni svet opozarja na večjo usklajenost fiskalne in monetarne politike, skrbnost načrtovanja, pa tudi na nujnost veliko racionalnejše porabe. Potrebujemo dobro premišljeno fiskalno politiko, okvire in omejitve, kje, kdaj in kako trošiti, se zadolževati in kaj na prihodkovni strani storiti s problematičnimi zategovanji davčnega bremena. Ohraniti gospodarsko rast in obvladovati inflacijo ob naraščajočih stroškovnih pritiskih je izjemno zahtevna naloga, ki ji do zdaj vladna ekonomska politika z množico strateških svetov ni kos. Manjka ji dvoje usodno povezanih reči – politično zaupanje in ekonomska kredibilnost. Prvo dobite, če vlada uspešno izvaja svoje načrte, drugo, če imate v ozadju dobro strokovno in ekonomsko pokritje. Pri obeh se očitno zatika.

Za ekonomiste je odrešujoča formula razmeroma preprosta. Ohraniti dolgoročno, bistroumno in vključujočo rast pa faktorsko produktivnost, tudi institucionalno učinkovitost, kar vse omogoča vzdržno rast blaginje in konkurenčnosti. Težava je, kako to prevesti v vladno ideologijo, učinkovite razvojne politike in obvladljive fiskalne okvire države. Slovenija potrebuje »pametno« financiranje razvoja, za katero bo poskrbela vlada (»podjetniško državo«), pa aktivacijo lastnih kapitalskih skladov, tudi aktivacijo zaležanih prihrankov prebivalstva, pri čemer zaostajamo v primerjavi s članicami EU. Stati in obstati na političnih in ekonomskih okopih nasprotujočih si interesov je pogubna strategija, in to velja za vse vpletene in zapletene deležnike naše razvojne družbene sage.

Javnofinančna politika države ni vzdržna, ker ni povezana z razvojno. Nevarnost začasnih (davčnih) in improviziranih (proračunskih) rešitev je lahko v sedanjih izjemnih razmerah veliko usodnejša, kot mislimo. Proračuna za leti 2024 in 2025 sta zato za Golobovo vlado zadnja možnost za popravni izpit. Ga bo opravila?