Komentar / Palestinsko vprašanje

dr. Bogomir Kovač

27. 10. 2023  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Politične metafore imajo posebno vlogo v zgodovinskih naracijah, svojo morebitno poetiko redno spreminjajo v človeške grozote. Tako naj bi bil 7. oktober 2023 nekakšna izraelska različica ameriškega »11/9«. Hamasov spektakularni teroristični napad na Izrael je dejansko samo eden od zločinskih korakov v stoletju sporov in krvavih vojn med Judi in Palestinci. Tu se razkrivajo beda evropskega kolonializma, povojna dvojna merila ameriške hegemonije in neverjeten judovski obrat od žrtve do agresorja. Ultimativna tragičnost izraelsko-palestinskih spopadov tiči v nelegalnosti in nelegitimnosti izhodiščne izraelske okupacije Palestine, mednarodni politični iluziji sobivanja dveh držav. Od tod arabsko plačevanje grehov evropskega antisemitizma in vedno večja družbena patologija izraelskih oblasti. Arabsko-judovska koeksistenca je tu nemogoča, nenavadna vloga psihopatske države nevzdržna. Zato so doslej propadle vse diplomatske rešitve, Izrael pa vidi končno rešitev v sistematičnem genocidu Palestincev. Holokavst je tokrat v judovskih rokah.

Razvoj izraelske državnosti je dejansko nekaj posebnega, kar je fasciniralo celo Hannah Arendt. Za nastanek države, na kateri temelji novoveška politična arhitektura, moramo imeti ozemlje, prebivalstvo, oblastne strukture in ekonomsko zaledje. Ko je cionistično gibanje dva tisočletja razseljenih Judov konec 19. stoletja obudilo idejo o Palestini kot edini možni in izključni domovini, so tod redki Judje pod otomansko oblastjo živeli v sožitju z večinskimi Arabci. Zgodba se spremeni z idejo o samostojni judovski državi, z bibličnim virusom izbranega ljudstva in razvpito Balfourjevo deklaracijo o »judovski domovini« v Palestini. To je krepilo sionistično gibanje in judovsko priseljevanje med obema vojnama, hkrati pa večalo odpor Arabcev. Po drugi svetovni vojni so pod težo antisemitizma in holokavsta v pragmatični geopolitični igri zmagovite sile videle rešitev v novi judovski državi na območju Palestine. Pod pokroviteljstvom ZN se je oblikovala ideja dveh državnih entitet, toda brez soglasja arabskih prebivalcev. Izrael je postal država brez lastnega ozemlja in ljudi, Palestinci so ostali do danes brez normalno delujočih institucij in ustreznega kapitala. Izhodiščni institucionalni kaos je postal politični sod smodnika.

Od tod vemo domala vse. Arabci so zavrnili nepošteno politično igro, Izraelci so v kratki in kruti vojni leta 1948 nakazali svojo vizijo rešitve problema. Ne štejejo politični kompromisi, temveč vojaška moč. Sledil je prvi prisilni eksodus domala 800.000 Palestincev, petina judovskega prebivalstva ima štiri petine »skupnega« ozemlja. In podobna strategija se je ponavljala v vseh naslednjih vojnah. Število izraelskega prebivalstva in njihova blaginja sta rasla, Palestinci pa so vedno bolj živeli na okupiranih območjih, v begunskih taboriščih, brez ekonomske perspektive in politične rešitve. Postali so del namišljene države znotraj rastočega in vedno bolj militantnega Izraela. Miroljubni upor proti izraelski oblasti se je hitro pomešal z radikalnimi stališči. Izraelska represija na eni strani je vodila do nesprejemljivega, toda razumljivega terorizma pri Palestincih. Oboje se je izteklo v seriji 16 vojn, povprečno vsakih pet let. Vojni zločini so tu del normale, toda s pomembno razliko. Izrael s svojo militarizacijo države in političnim genocidom izvaja državni terorizem, toda brez vsake mednarodne odgovornosti. Palestinci, ujeti v neformalne mreže svojih političnih oblasti, tudi terorističnih skupin, pa desetletja plačujejo ceno izraelskega kolektivnega kaznovanja. Za Izrael so Palestinci preprosto teroristi, zato je tudi danes boj proti Hamasu del vojne proti civilnemu prebivalstvu Gaze. Vojni zločini so torej v Izraelu legitimni, ker so del boja proti terorizmu. To pa je tudi ameriška hegemonistična agenda po koncu hladne vojne, ko boj proti komunizmu zamenja sveta vojna proti muslimanskemu terorizmu. Izrael je dejansko miniaturni ameriški alter ego. Dve državi priseljencev, spočeti na genocidu avtohtonega prebivalstva, si spontano delita svoje politične perverznosti. Ta orwellovski svet večnih laži in sprenevedanj.

Seveda, za Izrael in Mosad je zločinski Hamas sestavni del interesne igre, ki ga enkrat podpirajo zaradi nasprotovanja palestinskim oblastem, drugič spet kot netilca vojn. Seveda je igralcev več in igra ni predvidljiva. Tudi tokrat je bilo tako. Napad Hamasa je bil pričakovan, toda vendarle presenetljiv, za izraelsko moč in obrambo prava katastrofa. Toda načrtovano tveganje z blamažo so preživeli leta 2001 z modelom »11/92« tudi Američani. Izrael je v hipu razglasil vojno stanje, v teh dneh zbral vojsko 500.000 vojakov za kopenski napad ter hermetično zaprl Gazo, ki je ostala brez vode, energije, blaga in humanitarne pomoči. Zračni napadi so v dveh tednih terjali 6000 civilnih žrtev, za enega padlega Juda v Hamasovem pokolu pet Palestincev, od tega polovica otrok. Nihče v ZDA in EU ni doslej jasno obsodil teh ravnanj. Gre zgolj za medle pozive, da naj Izrael spoštuje mednarodne standarde glede humanitarne pomoči in pravic civilnega prebivalstva. Toda Izrael tega nikoli ni upošteval.

Njegovi cilji so jasni, čeprav neizrekljivi. Pobiti dovolj civilistov, da bo mogoče politično zlomiti Palestince in dokončno rešiti palestinsko vprašanje. Rešitev pa je za Izrael jasna: izselitev Palestincev iz države ali pa njihova popolna podreditev. Rešitev nista dve, temveč ena država, noben politični kompromis ni mogoč pred to končno rešitvijo. Zato je tudi ta vojna pravična (Jus ad bellum), ker je upravičena. Judovsko vprašanje lahko reši izključno zapiranje palestinskega problema. To je dokončna politična smrt za one, ki bodo preživeli. Rasna geopolitika je po osemdesetih letih dokončen program iztrebljanja. Kako čudovit novi svet 21. stoletja!