Komentar / Kdo bo padel prej

Janko Lorenci

3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Kolumna

Ena vojna je požrla drugo – krvavo dogajanje v Izraelu in Gazi je trenutno povsem zasenčilo vojno v Ukrajini in še povečalo »ukrajinsko utrujenost«. Tako ime se prijema dejstva, da se marsikje na Zahodu neomajna podpora Ukrajini krha; v Ameriki bi vojaško pomoč Kijevu ustavili republikanci, ki se lahko prihodnje leto znova povzpnejo na oblast, v Uniji je to poleg Madžarske napovedala Slovaška. Brez pomoči Zahoda bi Ukrajina vojno hitro izgubila. Se torej lahko »ukrajinska utrujenost« počasi prelije v premirje in mir?

Vojna sama je že lep čas v pat položaju in nič ne kaže, da bi lahko ena ali druga stran na hitro prevladala. Vse neposredno ali posredno vpletene strani so vsaj deloma zainteresirane za konec vojne. Najbolj Ukrajina, ki v njej strahotno trpi in nazaduje – ima velike človeške izgube, ogromno ljudi se je izselilo, infrastruktura je razdejana, prizadete so velike kmetijske površine. Vojno lahko dolgoročno prej izgubi kot dobi, hkrati je popolnoma odvisna od zahodne finančne in vojaške pomoči. Močna povojna Ukrajina je mit, saj bo zunanja pomoč pičlejša od obljub, sprejetje v EU in Nato pa skrajno negotovo. Z Rusijo se lahko uspešno pogaja samo, dokler še nekako vzdržuje vojaško ravnotežje na terenu. Amerika ji dolgoročno ne more zagotoviti varnosti, prej ali slej bo morala najti modus vivendi z Rusijo. Dlje ko traja vojna, slabši bo njen pogajalski položaj, bolj bo razrušena in več Ukrajincev bo umrlo.

Tudi Rusija na hitro ne more zmagati. Vojno izčrpavanja, ki jo vodi Zahod, je nekako prestala, a jo hudo prizadeva in veča odpor prebivalstva do vojne. Prigožinov kratki upor je Putina posvaril, da ga potencialno ogrožajo tudi domači jastrebi, hujši od njega. Putinu bi mir koristil tudi na volitvah prihodnje leto. Poleg tega mu ne ustreza vedno večja odvisnost od Kitajske. Skratka, tudi Rusiji bi mir koristil.

Amerika je edina med vpletenimi, ki ima od vojne, ozko gledano, koristi: z njeno pomočjo je oživila Nato, še bolj priklenila nase Unijo in ji na veliko prodaja svoj utekočinjeni plin, nafto in orožje. Toda kolumnist New York Timesa svari: »S pokolom v Izraelu in grozečim izraelskim napadom na Gazo je Amerika dobila novo fronto angažiranja, nove obremenitve, novo stresno točko za naš imperij v stresu in novo tveganje širše vojne … To dodatno govori proti trajni ameriški jastrebovski politiki do Rusije.« Tudi zato, ker je njen edini pravi nasprotnik na svetovnem prizorišču Kitajska.

A nekaj je za Ameriko še bistveno pomembnejše: zaradi ukrajinske vojne lahko izgubi svojega daleč najmočnejšega in najzanesljivejšega zaveznika – EU.

Unijo je ukrajinska vojna uradno strnila, v resnici pa jo pošteno maje. Udarila jo je ekonomsko, z recesijo, energetsko krizo, draginjo, pešanjem življenjske ravni in nezadovoljstvom mnogih. Tudi zato se povsod zmanjšuje zaupanje v sredinsko politiko in napreduje skrajna desnica, bolj ali manj protievropska, nacionalistična in nedemokratična. Vojna ogroža evropsko blaginjo, enotnost in demokracijo. To se izrazito pozna v Nemčiji, brez katere Unije tako rekoč ni. Država, desetletja sinonim uspešnosti, stabilnosti in demokratičnosti, je na tem, da postane evropski bolnik; njena gospodarska uspešnost je v marsičem temeljila na poceni ruskem plinu, to jo je uspavalo, ukrajinska vojna pa je njene slabosti, na primer zaostajanje v digitalizaciji, razgalila in potencirala. Zastoj se odraža v napredovanju skrajno desne AfD (sorodnice naše SDS), zdaj po anketah že druge najmočnejše stranke. Vse kaže, da je država obsojena na daljše obdobje politične nestabilnosti in polarizacije. Položaj po malem spominja na nevarne predvojne čase pred Hitlerjevim vzponom na oblast, v blažji varianti pa nakazuje Nemčijo a la Meloni. Zamrznjena vojna v Ukrajini in izraelsko mrcvarjenje Gaze, ki veča strah pred migranti in krepi AfD, bosta nemške težave še zaostrila.

Opisano bolj ali manj velja za vso Unijo. Tudi njo ukrajinska vojna ekonomsko slabi, socialno in politično destabilizira in vedno bolj tudi rahlja. Pod črto: vojna Unijo uničuje, kljub temu pa njeni vrhovi in velika večina članic še naprej brez ugovora podpirajo ameriško vojno izčrpavanja, ki stavi na to, da bo Rusija klonila pod gospodarskimi in drugimi pritiski. A stava je zgrešena: vse kaže, da bo prej kot Rusija padla Nemčija, je zapisal neki nemški zgodovinar.

Unija je takoj za Ukrajino in Rusijo najbolj zainteresirana za konec vojne. Dejstvo, da doslej še ni sprožila nobene mirovne pobude, je porazno. Do umiranja Ukrajincev – za Zahod nadomestnega kanonenfutra vojne – je taka drža cinična, enako kot ravnodušnost, s katero bojevita Ursula von der Leyen, morda kandidatka za šefico Nata, sprejema škodo, ki jo vojna povzroča skupnosti, katere voditeljica je, in prebivalstvu EU. Vendar Unija še naprej ponižno caplja za Ameriko. Tam večina prebivalstva podpira konec vojne z mirovnimi pogajanji z Rusijo, a Biden žene spopade naprej. Odnos uradne Amerike do Evrope je ciničen, vendar tudi kratkoviden, saj Unijo zaradi posledic vojne po koščkih že izgublja. Ne ena ne druga pa se ne menita niti za to, da nadaljevanje vojne veča nevarnost jedrskega spopada in preprečuje, da bi se svet učinkovito lotil podnebne krize. Pritlikavci nas krmarijo.

Slovenija zaradi vojne trpi enako kot Unija in je enako mrtvoudna. Konec vojne bi bil zanjo prav blagodejen, a oblast se v škodo svojih državljanov ne zgane. V položaju, kakršen je – mir bi koristil vsem in je zato na dosegu roke – lahko kaj dosežejo tudi male države. Pogoj za to je, da se nevarnosti in priložnosti zavedajo in da jih je kaj v hlačah. Tako je deloval Žižek v Frankfurtu – v Nemčiji je dvignil toliko prahu zato, ker so v zraku dileme, ki daleč presegajo uradno enoumje.